8. teden kitare v Postojni
Postojna, 7. do 14. julija 2019
Radostni poklon kitari je letos potekal v drugem tednu julija v Postojni, ko so domači in tuji profesorji kitare ves teden vodili mojstrske tečaje za aktivne udeležence festivala, ob večerih pa so se vrstili koncerti uglednih kitaristov in kitarskih ansamblov. Delo je sicer potekalo v prostorih Glasbene šole Postojna, ki je kot soorganizatorka ob Društvu Kitarza in Občini Postojna prijazno odstopila učilnice in opremo za to vsakoletno poletno dejavnost.
Letos so svoje znanje s slušatelji poletne šole delili: Brian Head iz akademije USC Thornton School of Music v Los Angelesu, István Römer iz zagrebške glasbene akademije, Andrej Grafenauer iz Akademije za glasbo v Ljubljani, Paolo Pegoraro iz Univerze za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu, Dávid Pavlovits iz Szegeda, Andrea de Vitis iz Rima, Nejc Kuhar iz Železna, Đani Šehu iz Sarajeva, Zsombor Sidoo iz Budimpešte, Jure Cerkovnik iz Züricha in Ljubljančan Timotej Kosovinc, ki trenutno še študira na Dunaju.
Na otvoritvenem koncertu v nedeljo, 7. julija 2019 se je v cerkvi sv. Štefana predstavil 22-letni kitarist Zsombor Sidoo, študent profesorja Paola Pegorara na univerzi v Gradcu. Dobro obveščenim kitaristom tega imena ni potrebno posebej predstavljati, saj si je prepoznavnost že zagotovil z uspehi na mednarodnih tekmovanjih, nedavno pa je v zbirko dodal še zmago na Zagrebškem kitarskem festivalu. Za naš festival je izbral dokaj standarden študijski program avtorjev Bach, Aguado in Ponce, s katerim je na mednarodnih tekmovanjih izkazoval svojo tehnično perfekcijo in zavidanja vredno muzikalnost. To je lahko prepoznavna šola prof. Pegorara, polna čustvenih diferenc in subtilnih interpretativnih idej. Zsombor je živa enciklopedija glasbene literature, njegova specialnost pa je sodobna glasba. Po zakjučenem prvem stavku druge sonate – Royal Winter Music – Hansa Wernerja Henzeja, smo si zaželeli, da bi nadaljeval s preostalimi stavki, a se je za dodatek odločil rahlo pobahati se z izvedbo sedme in desete etude Heitorja Ville Lobosa. Resnično si ga želimo kmalu spet poslušati na kateremkoli koncertnem odru, najraje kar v Sloveniji.
Društvo Kitarza vsako sezono nagradi tudi dva izbrana tekmovalca na določenih mednarodnih tekmovanjih. Letos smo razpisali polovična nastopa zmagovalcema na tekmovanjih na Dunaju in v Weimarju in na obeh je zmago odnesel naš mladi kitarist – Urbaan Reiter. Tako smo drugo polovico koncertnega večera podarili weimarskemu drugouvrščenemu kitaristu – Poljaku Aleksandru Aniołu. Obadva sta za predstavitveni program na našem festivalu igrala večinoma skladbe iz svojih uspešnih tekmovalnih nastopov: Bach, Giuliani, Sor, Walton, Pipó, Albeniz, Piazzolla. Nastopi tako mladih kitarskih mojstrov so vedno zelo lepo sprejeti, saj so nastopajoči kot rutinirani tekmovalci tudi zelo zanesljivi na odru, občinstvo, predvsem mlajši navdušenci pa radi opazujejo, kako se zrela koncertna pot začne in kakšno znanje se od najboljših tudi pričakuje. Zanimivo je bilo opažati, kako zelo različna pristopa uporabljata Urbaan in Aleksander in kako zelo sta oba lahko uspešna. Prisrčen večer je Aleksander Anioł sklenil v duu s svojim bratom Kamilom, ko sta se za konec poslušalcem prikupila z Valčkom op. 64, št. 2 Frederica Chopina in popularnim Španskim plesom št. 2 z naslovom Oriental.
Torkov večer smo zaradi akustičnih razlogov umestili v Dvorano Alojza Srebotnjaka Glasbene šole Postojna. Na oder so stopili trije izkušeni: Darko Petrinjak (kontrabas, kitara), Goran Listeš(kitara) in István Römer (kitara). Največkrat poslušamo na festivalih »ad hoc« zasedbe, ki se hitro formirajo za izbrane priložnosti, tokrat pa smo lahko občudovali ubranost Zagrebškega kitarskega tria, čigar prve nastope smo z odprtimi ustmi poslušali že leta 1984. Malokatera skupina se lahko pohvali s tako visoko obletnico! Svojih častitljivih 35 let so proslavili v Postojni s programom v priredbah Darka Petrinjaka, veterana kitare v širšem prostoru. Prav vsaka točka programa je imela svoj edukativen namen: G. B. Vitali: sonata da chiesa – prelepo !,F. Sor: priredba šolske Sonate 15b za trio, F. Schubert: priljubljena klavirska Fantazija v f-molu op. 103 D. 940 je prikazala drznost in mojstrstvo Darka Petrinjaka, poklon stoletnici rojstva velikemu prijatelju J. W. Duarteju in stodeseti obletnici smrti I. Albeniza ter Trialog za tri kitare Zorana Juranića kot vzorec hrvaškega ustvarjanja, ki vedno najde mesto na posnetkih in nastopih Zagrebškega kitarskega tria.
Festivalski koncertni program smo nadaljevali v cerkvi sv. Štefana, v dragocenem, prijetnem ambientu za solistične nastope. Sredin koncert italijanskega virtuoza Andrea de Vitisa je bil najbolje obiskan, saj ga ves kitarski svet pozna po sijajnih nastopih in številnih lovorikah na mednarodnih kitarskih tekmovanjih. Zase pravi, da je zmagovalec drugih mest !? Tekmovanja »Guitar Foundation of Amerika« v ZDA, »Frauchi v Moskvi« in »Pittaluga« v Alessandriji so mu zaporedoma prinašala manj hvaležna druga mesta, a vseeno svetovno slavo. Tehnično zahtevna, interpretativno globoka in strukturno kompleksna dela Maria Castelnuovo Tedesca in Alexandra Tansmana je odigral brez enega samega spodrsljaja, njegovi muzikalnosti pa prav tako ni mogoče pripisati nobenih slabih zabeležk. Bachova Ciaccona v d-molu, BWV 1004 je na koncu programa zazvenela v najboljši možni izvedbi, kar smo jih kdaj v živo slišali. Andrea de Vitis je tako upravičil zveličavne besede glasbenih kritikov in se z nekaj dodatki, festivalskim udeležencem privlačnimi skladbami, zahvalil Postojni za lep sprejem.
Timotej Kosovinc je naš naslednji as. Že od otroštva je prehiteval z dosežki. Prvi samostojni koncerti, prva skladba, presežek odličnih ocen v šoli, več kakor 100 točk na državnih tekmovanjih tudi ne gre……Na Dunaju se je uril v »slavopevnem« razredu profesorja Alvara Pierrija, študiral kompozicijo in pedagoške predmete. Četrtkov koncert v Postojni je pričel z Giulianijevo Rossiniano št. 5, op. 123, eno od kapitalnih del kitarskega klasicizma. Timoteju so vedno ugajale dolge, neprekinjene skladbe, s katerimi je lahko izpostavil svoje poznavanje sloga in oblike. Zanesljiva izvedba z domiselnimi dinamičnimi, artikulacijskimi in barvnimi popestritvami pa je bila sijajen uvod v predstavitev njegovih avtorskih del v nadaljevanju.
Žive ritme, tekoča swing pulziranja in energične akcente med Rock’n’roll in Rock sonato je sentimentalno prekinjal s presenetljivo nasprotnimi, umirjenimi skladbami baladnega značaja, kjer je Timotej v podpori akustičnega koncertnega prostora razvijal dinamiko vse do komaj slišnega pianissima. Z izbranim programom je Timotej Kosovinc popestril spored celotedenskih koncertov in pustil v Postojni izredno lep vtis.
Za petkov vrhunec koncertnega dogajanja na 8. tednu kitare v Postojni smo izbrali ansambel Jacaras in kitarista ter lutnjaša Mateusza Ławniczka iz Wrocława. V prvem delu večera je Ławniczak samostojno odpel in na 19-strunsko renesančno lutnjo odspremljal več angleških renesančnih pesmi, večinoma nesmrtnega skladatelja, lutnjarja in pevca Johna Dowlanda. Nastopajoči umetnik je izobražen kitarist, lutnjar in filolog. Čvrsto je podkovan v poznavanju srednjeveških stvaritev in zgodovinskem ozadju le-teh, nagrajen je na prestižnem Shakespearovem festivalu v Gdansku in je priznan performer na Poljskem ter v Baltiških državah. S kratkimi predgovori je skladbe napovedal tako, da so bile, čeprav odpete v staroangleškem jeziku, razumljivejše tako za laičen kot strokovni del poslušalstva. Z avtentičnim, čustveno globokim izraznim petjem je nevsiljivo orisal kraljeve ero Elizabete I. in ponižno, melanholično spoštljivost njenih pribočnikov. V drugem delu, ko je na oder stopilo pet mož, sicer visoko izobraženih poljskih profesorjev in živahna mehiška pevka iskrivih oči, Julieta González – Springer, se je razpoloženje prevesilo v živahnejša, bolj vesela občutja. Zasedba dveh kitar, miniaturnega brenkala »timpel canario«, bas kitare, raznovrstnih tolkal in plesoče vokalistke s kastanjetami je izvajala posvetna dela španskih in latinskoameriških avtorjev iz VII. in VIII. stoletja. Danes si težko predstavljamo, kako so pred stoletji nebrzadni fantje imenovani »Jacaras« uganjali burke na ulicah. Za takšno predstavo je izvrstno poskrbel njihov vodja in učitelj Piotr Zaleski, ki je izbrskal literaturo iz daljnih časov in priredil glasbo za sodobno inštrumentacijo. Ni šlo samo za uprizoritev našega klimaksa na festivalu, šlo je za umetniško nadgradnjo izkušenih kitaristov in pedagogov, ki so v oživitvi skoraj izpodrinjene glasbene zvrsti našli nov izziv, skupen »profesorju« in njegovim bivšim študentom. Sledile so spontane stoječe ovacije, kakršnih je pred njimi bil deležen samo še Pavel Steidl.
Naj pred zaključkom pohvalim še predavatelje strokovno-teoretičnih vsebin, ki so vsak dan po zaključenem urniku mojstrskih tečajev uspeli pritegniti lepo število slušateljev v predavalnico:
Sebastjan Grego je predstavil svojo drugo zgoščenko z naslovom Pokrajine, David Bajda je v sodelovanju z Uradom Vlade republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu govoril o poučevanju in razvoju kitare v Argentini, Daniel Eyer je v konceptu sodobne kitarske pedagogike razkril metodo svojega učbenika »Po šestih strunah okrog sveta«, Brian Head je iz izkušenj dolgoletnega vodje kitarskega oddelka na akademiji v Los Angelesu predaval o vlogi kitare v orkestru, Melita Gole Kordiš pa je na koncu delovnega tedna razgibala mlada telesa s telesnimi vajami za kitariste ter jim priporočila specifične vaje za redno dnevno telovadbo.
8. teden kitare je bil delovni teden, razgiban in aktiven tako za udeležence, predavatelje kot tudi nas organizatorje. V soboto, 13. julija 2019 smo se poslovili z Zaključnim koncertom v Dvorani Alojza Srebotnjaka, nastopili pa so študentje skoraj vseh udeleženih držav: Slovenije, Hrvaške, Poljske, Španije, Belgije, Bosne in Hercegovine in Srbije. Kot povsem zadnjo glasbeno točko na festivalu smo slišali kitarski orkester Kitarza pod vodstvom profesorja Dávida Pavlovitsa. Izjemen kitarist, pedagog in skladatelj je za to priložnost napisal skladbo Shahrazad dancing, pripravil posamezne člane na premierni nastop in oddirigiral orkestru. Njegove kompozicije predstavljajo mladim poseben izziv, za katerega se morajo dobro pripraviti, a so vedno po nastopu zadoščeni, veseli, polni volje in načrtov za naslednje leto.
Poslovili smo se v mešanici vseh jezikov, utrujeni, a prepričani, da se čez leto dni ponovno srečamo. Dokler je volja na strani učencev, je volja in dolžnost tudi na strani učiteljev. Gremo naprej !
ANTON ČRNUGELJ
