Častni člani
Tomaž Šegula (2007)
Tomaž Šegula je izstopajoča osebnost iz generacije tistih slovenskih kitarskih učiteljev (poleg njega še Ljudmil Rus in Primož Soban), ki so pred približno štirimi desetletji napravili odločilne korake na poti, ki je pripeljala kitaro na Slovenskem do položaja, ki ga ima v glasbenem izobraževanju kt tudi širše v kulturnem življenju.
Kitara je danes, poleg tega, da je prisotna v vseh zvrsteh zabavne glasbe, v očeh širše javnosti prepoznavna tudi kot glasbilo, ki se poučuje na vseh stopnjah od nižje glasbene šole vse do akademije in na katerega se koncertno izvaja »resno« glasbo, torej kot klasični instrument.
Za to današnjo »samouevnost« statusa našega instrumenta ima neprecenljive zasluge prof. Tomaž Šegula, ki muje bila kitara očitno usojena. Ni ji mogel ubežati. Najprej ga je kot dečka začel učiti nanjo njegov oče Jakob, pa seje je Tomaž kmalu naveličal. Raje je v glasbeni šoli igral klavir. Ko je obiskoval teoretsko pedagoški oddelek na Srednji glasbeni šoli, je poslušal leto dni skupinskega pouka kitare pri prof. Stanku Preku, Tudi tokrat ga ni kitara prav nič navdušila. Raje je na Srednji glasbeni šoli diplomiral iz klavirja in kasneje še iz kontrabasa ter na Akademiji za glasbo iz glasbene zgodovine oz. muzikologije. Kitara mu res ni veliko pomenila, Ker pa so bile v tistih časih v glasbenih šolah kadrovske razmere zelo skromne, je, ko seje leta 1963 na domžalski glasbeni šoli javil na razpis za učitelja klavirja, dobil odgovor, da bo poleg klavirja moral poučevati tudi kitaro. Kljub temu, da je imel za seboj že leto kitare (skupinskega pouka) pri Preku, kar je bilo za takrat že kar veliko v primerjavi z drugimi, ki so učili po glasbenih šolah (!7), se je zaradi čuta odgovornosti do pedagoškega dela odločil, da nadaljuje študij kitare na Srednji glasbeni šoli pri pro£ Preku. Tega je končal leta 1968 in se takoj zatem zaposlil na isti ustanovi, v kar ga je skoraj prisilil tedanji ravnatelj prof. Tercelj, saj je bil Tomaž čisto zadovoljen s svojo takratno službo profesorja na Pedagoški gimnaziji. Da bi v prihodnosti lahko poučeval kitaro tudi na srednji stopnji, seje na pobudo istega ravnatelja vpisal na graško Akademijo za glasbo, kjer je leta 1972 diplomiral v razredu prof Marge Bšuml Klasinc. Tsko je bil krog Tomaževega glasbenega izobraževanja sklenjen tam, kjer se je začel – pri kitari. Tudi njegova mladostna brezbižnost do kitare seje spremenila v intimen odnos.
Že v prvih letih poučevanja kitare se je Tomaž dobro seznanil s stanjem kitare pri nas. V glasbenih šolah je imela status drugorazrednega (ljudskega) instrumenta, razen Prekove »Šole za kitaro« (1950-52) in njegovih zbirk skladb ni bilo nobene domače literature za učence in učitelje. Organiziranost pouka je bila od šole do šole različna. Marsikje so jo poučevali v obliki skupinskega pouka —velikokrat je šlo pri pouku le za spremljavo ljudskih pesmi, na koncertnih odrih pa se takorekoč kitara sploh ni pojavljala. Zaradi svoje vsestranske glasbene razgledanosti in praktičnih izkušenj na drugih glasbenih področjih je Tomaž vedel, da se da pouk kitare organizirati tudi drugače – primerljivo z drugimi instrumenti. Tako je na aktivu učiteljev kitare 6.11.1968, ki se je izkazal kot zgodovinski trenutek za razvoj kitare v Sloveniji, predstavil problematiko in njene rešitve. Glavne točke so bile:
1) kitara je enakovreden instrument ostalim vodilnim instrumentom —po zahtevnosti igranja, glede izraznih možnosti (merilo ni glasnost instrumenta), historično in po bogati literaturi. Zgledovati se je treba po tuji koncertni in pedagoški praksi, ki naj bo osnova domačim učnim programom
2) naloga glasbene šole je, da glasbenoestetsko vzgaja in izobražuje, zato mera tudi kitaro gojiti kot umetniški in ne kot t. im. ljudski instrument
3) pouk kitare se mora v vseh glasbenih šolah poenotiti in izenačiti z ostalimi vodilnimi klasičnimi instrumenti (kar pomeni tudi ukinitev skupinskega pouka).
Vsi sklepi tega sestanka so se začeli kmalu po tem uresničevati, za kar ima poleg prof. Šegule veliko zaslug tudi prof. Tercelj, tedanji pedagoški svetovalec za glasbene šole, ki je bil kitari zelo naklonjen.
Ko je bil status kitare na glasbenih šolah rešen, se je prof. Šegula posvetil pisanju učbenikov. Tako je med leti 1972 in 1983 izšlo šest zvezkov Mladega kitarista, ki so izhajali v številnih ponatisih do leta 1996, med leti 1995 in 2000 pa je izšla nova zbirka osmih zvezkov z enakim naslovom. Verjetno ga ni v Sloveniji takega (kitarista), ki je prestopil prag glasbene šole in se ne bi srečal s to literaturo!
Večkrat je bil imenovan za vodjo delovnih skupin pri pripravi učnih načrtov za kitaro, objavljal pa je tudi razprave, študije, recenzije, komentarje in kritike.
Na Srednji glasbeni šoli je poučeval kitaro od leta 1968 do leta 2003, ko se je upokojil. V tem času je opravilo zaključni izpit iz kitare 54 njegovih dijakov. Večina jih je nadaljevala svojo poklicno pot s kitaro, med njimi so danes najvidnejši slovenski kitaristi in učitelji kitare.
S trdno voljo in jasnim ciljem pred seboj je prof. Tomažu Šeguli uspelo postaviti temelje, na katerih seje začela razvijati moderna slovenska kitaristika, ki je do danes dosegla zavidljivo raven. Vsa aktivna generacija slovenskih kitaristov (tudi če se tega ne zaveda) je dedič teh začetkov. Naša naloga danes je, da tega razvoja ne prekinemo. Ob težavah, s katerimi se vsakodnevno srečujemo na naši poklicni poti, pa nam naj bo za zgled Tomaževa neomajna vztrajnost in njegova velika predanost kitari.
Tomaž Rajterič
Ljudmil Rus (2007)
Profesorja Ljudmila Rusa, njegovo delo in vsestranski vpliv na razvoj slovenske kitaristike verjetno vsi dobro poznajo in ga zagotovo sprejemajo z občudovanjem in spoštovanjem. Že to, da je nekdo petdeset let malone vsak dan predan svojemu poklicu in ga skoraj z enakim žarom opravlja ves ta čas, kaže da gre za izjemnega človeka. Če pa poizvemo kakšne so bile razmere na področju poučevanja kitare in kakšen položaj je imela kitara pred petdesetimi leti kot inštrument v Sloveniji, potem vemo, de je profesor Rus opravljal pionirsko delo in utrl pot razvoju tega inštrumenta pri nas. Literatura je bila težko dostopna, posnetki so bili velika redkost, koncertov kitaristov, ki jih danes jemljemo za samoumevne (da jih niti ne obiskujemo več) ni bilo, in nasploh je kitara veljala za ljudski inštrument, drugorazredno glasbilo. Danes si to najbrž težko predstavljamo, saj so informacije in znanje veliko lažje dostopni, metode in tehnike poučevanja kitare pa primerljive z drugimi inštrumenti. V veliki meri zasluge za to lahko pripišemo profesorju Rusu. Že kmalu je igranje njegovih učencev marsikoga prepričalo, da se na kitaro lahko zaigra še kaj več kot spremljava s tremi akordi. Izstopali so po kakovosti in občutljivosti igranja, bili so redno na sporedu šolskih nastopov, občinskih in državnih prireditev, na tekmovanjih v nekdanji Jugoslaviji in kasneje državi Sloveniji pa so vedno prejemali najvišja priznanja in nagrade. Morda bi bilo mogoče ugotoviti, koliko učencev je v petdesetih letih prebiralo strune pod budnim očesom in ušesom profesorja Rusa, če pa k temu prištejemo še njihove sorodnike in prijatelje, potem je jasno, da je tu potekala glasbeno-kitarska vzgoja več generacij, in da so sadovi njegovega dela neizmerljivi. Dejstvo, da je le nekaj njegovih učencev nadaljevalo profesionalni študij kitare ima delno vzrok v tem, da je naš slavljenec ostal zvest Glasbeni šoli Franca Šturma (tam je več let vodil in budno nadzoroval kitarski oddelek), ki je imela v primerjavi s Srednjo glasbeno in baletno šolo bolj ljubiteljski status. Kljub temu je pa veliko njegovih učencev tudi po zaključku glasbenega šolanja ohranilo stik s kitaro, nekateri izmed njih ob uspešni poklicni karieri še vedno redno vadijo in celo obiskujejo pouk kitare, tudi v tujini. Nedvomno je veliki večini obdobje šolanja pri profesorju Rusu ostalo v prijetnem spominu, saj ni bil le učitelj, temveč prijatelj in zaupnik, ki je vsestransko razumel svoje učence, mnogim je bil skoraj kot oče.
Profesor Ljudmil Rus je tudi avtor začetnice za kitaro — »ABCD kitare«, ki žal ni bila nikoli uradno natisnjena, rokopis pa je kljub temu mnoga leta služil številnim učiteljem kitare, predvsem na Glasbeni šoli Franca Šturma, nekateri ga uporabljajo še danes. Duhovite in inštruktivne skladbe, ki jih je profesor Rus napisa! za mladino, je, vsaj katero izmed njih, igral skoraj vsak kitarist na Slovenskem. Poleg tega je profesor Rus avtor številnih priredb za kitaro.
Pomembno, če ne najpomembnejše mesto v življenju profesorja Rusa je zavzemal in še vedno zavzema kitarski ansambel. Ustanovil ga je kmalu po začetku poučevanja in bo kmalu praznoval 45. letnico. Je verjetno ena najstarejših tovrstnih zasedb celo v svetovnem merilu. Blizu 150 kitaristov je skozi vsa ta leta grelo stole na večinoma torkovih in četrtkovih vajah, in njihova pripadnost ansamblu predstavlja že skoraj družbeni fenomen, Originalne skladbe za to zasedbo so še danes redkost – jasno je, kako je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Koliko dela je profesor Rus vložil v pisanje priredb in originalnih skladb za kitarski ansambel, je nemogoče oceniti, dejstvo pa je, da zbirka tako nastalih skladb zadostuje za manjšo knjižnico. In da ne bo pomote — z nič manjšo vnemo nastajajo še danes, v računalniškem izpisu. S kitarskim ansamblom je v ad hoc zasedbi sodelovalo več znanih slovenskih glasbenikov, ansambel pa je v svoji zgodovini nanizal serijo odmevnih koncertov in v zadnjih letih tudi uspehov na tekmovanjih. Več let je deloval tudi ansambel za staro glasbo.
Po petdesetih letih je Slovenija, čeravno majhna in še vedno nekoliko izolirana, v kitarskem svetu uspešna in prepoznavna. Vse več učiteljev poučuje kitaro zelo kakovostno, to dokazujejo predvsem njihovi učenci na seminarjih in tekmovanjih, izbor skladb se veča, vse več mladih kitaristov se odloča za študij tega inštrumenta, najboljši svetovni kitaristi koncertirajo pri nas, kar zadeva kitarske ansamble pa je število ansamblov na prebivalca mogoče celo največje na svetu.
Predvsem mlajši kitaristi smo lahko upravičeno ponosni na to dediščino, prav pa je, da se do nje vedemo skrbno in odgovorno, ter poskušamo prispevati k njenem nadaljnjem razvoju. Če bomo pri svojem delu imeli vsaj malo predanosti, zavzetosti, odgovornosti, natančnosti, profesionalnosti in ljubezni, ki jo je v petdesetih letih svojega poslanstva imel in še vedno ima profesor Ljudmil Rus, bomo zagotovo prispevali k lepoti sveta.
Mladen Bucić
Jerko Novak (2017)
Eden najvidnejših predstavnikov moderne kitare na Slovenskem je bil tudi eden ključnih, ki so s svojimi koncerti usodno vplivali name, takratnega študenta elektrotehnike, da sem svojo poklicno dejavnost brez oklevanja preusmeril v poučevanje kitare. Ne morete si predstavljati, kako poln navdušenja sem zapuščal koncertne prostore, kjer je nastopal Jerko Novak!
Danes je Jerko moj sodelavec. Po njem sem nasledil vodenje oddelka za kitaro in harfo na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Kar moram v njegovem vodenju posebej pohvaliti, je predvem dejstvo, da je dokončno zamenja! avtoritativna ali izključevalna načela, z demokratičnimi, s toleranco ter razumevanjem drugačnosti vseh na šoli.
Jerko ni učitelj, kateremu bi podeljevali častno članstvo DSUK zato, ker bi odslej pričakovali njegov pedagoški rallentando. Nasprotno, je sredi največjega zagona in ustvarjalne samozavesti, katero velja podpreti že zaradi same odgovornosti do razvoja kitare pri nas.
Kot kolega in kot prijatelj, mu želim, da bi v nadaljevanju svojega umetniškega in pedagoškega udejstvovanja z vso ljubeznijo do čiste, nepotvarjene umetnosti še naprej tako navduševal svoje učence, pa tudi nas učitelje.
Anton Črnugelj
Jerko Novak se je rodil 1. maja 1957 v Beogradu. Svojo kitarski pot je zače! pri prof. Hubertu Scharri na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani. Na Visoki šoli za glasbo v Gradcu v razredu prof. Marge Biuml Klasinc je diplomiral in opravil še programski študij. Večkrat je bil nagrajen na slovenskih in jugoslovanskih tekmovanjih glasbenih šol. Leta 1983 je prejel nagrado zlata ptica — najvišje slovensko priznanje za mlade umetnike. Leta 2010 je prejel Škerjančevo diplomo za izredne dosežke pri vzgoji mladih slovenskih kitaristov in umetniško uveljavljanje šole (Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani). Kot kitarist z bogatim solističnim repertoarjem koncertira doma in v tujini (Avstrija, Rusija, Gruzija, Armenija, Italija, Nemčija, Švedska, Španija, Srbija, Hrvaška). Pogosto igra tudi v komornih zasedbah, v zadnjem času največ z violinistom Tomažem Lorenzem in kitaristom Žarkom Ignjatovićem. Njegovo sodelovanje v komornih sestavih pa je povezano s številnimi glasbeniki: flavtistoma Alešem Kacjanom in Cvetom Kobalom, kitaristi Igorjem Sajetom, Igorjem Leonardijem in Mirom Novakom, pevci Evo Novšak Houško, Mitjo Gregoračem, Ireno Baar, harmonikarjema Francem Žibertom in Primožem Parovelom ter drugimi. Na številnih literarnih večerih in v radijskih oddajah je sodeloval z več priznanimi slovenskimi pesniki, pisatelji in igralci.
Poučuje kitaro na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani ter je stalni mentor na slovenskih poletnih glasbenih taborih. Jerko Novak je vsestranski glasbenik: poleg poustvarjalnega dela se intenzivno posveča tudi komponiranju, predvsem za najmlajše poslušalce. Najbolj znana je glasba za Mačka Murija v izvedbi Nece Falk na besedila Kajetana Koviča. Ustvarja tudi scensko glasbo za gledališče, film in televizijo.
Ko sem leta 2004 prvič prišel v Slovenijo, je bil Jerko Novak eden prvih Slovencev in prvi slovenski kitarist, ki sem ga spoznal. Na Glasbenem juliju v Kopru je učil mojo ženo Tino. Sem ga spoznal kot razumevajočega, toplega človeka in učitelja. Všeč mi je bilo njegovo spoštovanje do učencev in njihovega dela. Skozi leta sem imel srečo, da sem ga bolj in bolj spoznal in ga še bolj cenim. Vidim ga kot večni steber v slovenskem kitarskem prostoru. Vedno je pošten in iskreno kritizira ter komentira, to na tak način, da drugi razume bistvo in se ne počuti napaden. S svojimi dosežki in vplivom na slovensko kitarsko sceno si zasluži imenovanje za častnega člana EGTA. Iskrene čestitke.
Daniel Eyer
Govoriti ali pisati o Jerku sploh ni težko. On je kompleksen in živopisen lik, o katerem bi lahko posneli kakšen razburljiv film. Rodil se je krasni, ljubeči materi in modremu ter pogumnem očetu, ki grozote vojne ni spremljal iz naslanjača. Zrasel je v gosposkem gnezdecu na beograjskem Dedinju, kasneje pa se je zasidral v centru Ljubljane. Genski material je torej odličen (tudi brata sta prav posrečena »modela«), narava tokrat ni skoparila. Z dušo in srcem se je vrgel v družbeno življenje prestolnice in živel na polno. Na eni strani glasba, na drugi literatura, matematika, jeziki. Spoznal je ogromno ljudi, celotno kulturno elito, in se preizkusil na različnih (glasbenih) področjih. Ženske so ga imele rade. V bistvu pa je tradicionalist in sistematik, zato je ostal zvest klasiki in klasicizmu. Spoznala sva se na študiju v Grazu, potem pa nadaljevala z intenzivnim druženjem in igranjem. Nek kitarski cinik je nekoč izdavil, da sta Jerko in Žarko pravzaprav Žerko in Jarko. In zadel je stari lisec, nomen est omen. Z Jerkom deliva številna prepričanja, občutke, sva na »isti strani«. Seveda ima Jerko tudi nekatere pomanjkljivosti in hibe. Ko je bil mlad, sem mu zavidal goste, kodraste lase in hitrospretne prste, zdaj pa gole, ki jih zabija na naših nogometnih tekmah. Ampak kaj č’mo, življenje ni praznik. Je edini človek, s katerim se lahko pogovarjam o kitari in sem ponosen, da sva velika prijatelja. Ogromno je dal in se še naprej nesebično razdaja. Veseli me, da se zavedamo, koga imamo, in mu iskreno čestitam!
Žarko Ignjatović
Aleš Strajnar (2019)
Aleš Strajnar, slovenska legenda kitare in skladatelj, nadaljuje bogato svetovno tradicijo kitaristov, ki so pisali za naš inštrument. Čeprav so se skladanja za vihuelo, lutnjo in kitaro lotevali še drugi, je večina najlepših in najbolj kvalitetnih stvaritev le nastala izpod rok kitaristov. Ti so izdatno poznavali laikom neznano in kompleksno prepletanje horizontalnega in vertikalnega gibanja po kitari in vse njene tehnične in izrazne zmožnosti.
Aleš Strajnar se je rodil v Vipavi, 29. novembra 1947, Že od otroških let v Ajdovščini ga je bolj kot pouk klavirja privlačilo samostojno muziciranje, zametek njegove kasnejše usmeritve v komponiranje. Velik glasbeni vpliv na Aleša je imel predvsem oče, ki mu je z nakupom odličnega radia znamke Blaupunkt omogočil vpogled v bogato zakladnico klasične glasbe, še bolj pa ga je zaznamovalo njegovo odlično petje slovenskih ljudskih pesmi. Sedmi razred osnovne šole je obiskoval v Ljubljani, kamor se je iz Ajdovščine preselila cela družina. Preko očetove prijateljice je spoznal čudežni zvok kitare, ki ga je začaral za vedno. Želja postati glasbenik je iz Aleša kmalu napravila pravega kitarista. Tako je kitaro igral v mnogih sestavih zabavne glasbe. Glasba nasploh pa je postala njegov glavni način socializacije in komuniciranja z ljudmi.
Ob pričetku sedemdesetih let se je pridruži! legendarni rock zasedbi Mladi levi, ki se je v tistem obdobju posvečala predvsem izvajanju jazz glasbe, kar ga je tako osebno kot tudi profesionalno izredno zaznamovalo. Takrat je lahko prvič uresničil svoj jazzovski potencial, hkrati pa je bilo njegovo delovanje glasbenika-inštrumentalista v številnih glasbenih skupinah na vrhuncu. Snemal je mnoge plošče, nastopal na festivalih po vsej takratni Jugoslaviji, koncertiral na domačih in tujih odrih, predvsem pa sodeloval s kopico odličnih slovenskih glasbenikov. Leta 1972 je z Mladimi levi prvič nastopil na Jazz festivalu, kjer so odigrali tudi eno njegovo skladbo. Takrat je začutil tudi potrebo po dokončni formalizaciji svojega glasbenega znanja, zato se je vpisal na Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani, kjer je pri profesorju Tomažu Šeguli zaključil srednješolski program klasične kitare, pri profesorju Bogdanu Habbetu pa teoretski oddelek, V osemdesetih letih je obiskoval še študij kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki ga je leta 1986 zaključil z diplomo pri profesorju Danetu Škerlu. Kljub dokončani formalni glasbeni izobrazbi pa danes z ozirom na leta, preživeta med stenami glasbenih ustanov, pravi, da se v svojem bistvu kot glasbenik tako v dojemanju kot tudi oblikovanju glasbe ni v vsem tem času prav nič spremenil: “Še vedno sem kot tisti otrok v Ajdovščini, moja duša m fantazije ostajajo na nek način ves čas iste. Kar sem med študijem glasbe pridal k svoji glasbeni biti, je le še znanje kontrapunkta, harmonije, ipd. Tako sem svoj glasbeni svet le obogatil z obrtnim, tehničnim znanjem, sam pa v svojem bistvu kot glasbenik ostajam venomer enak.”
Njegovo ustvarjanje na glasbenem področju je bilo ves čas razpeto med številne dejavnosti: poučeval je klasično kitaro na GŠ Moste, solfeggio in jazz kitaro na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, igral je v različnih zasedbah in hkrati komponiral “resno” in “zabavno” glasbo. Bil je član mnogih komisij na državnih tekmovanjih klasične kitare, član komisij na izborih slovenske popevke za pesem Evrovizije, vodja jazz oddelka na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani, avtor učnega načrta za jazz kitaro za srednjo stopnjo glasbenega izobraževanja; prevajalec knjige Louise Somerville in Tima Pelisa Leam to play guitar, je član Društva slovenskih skladateljev, njegovo kitaro in aranžmaje pa je slišati na nešteto posnetkih in zgoščenkah slovenskih pevcev zabavne glasbe.
Kdo od nas kitaristov pedagogov se ne spominja čudovitih miniatur Pravljica za Mihca ali Sna? Ali kdo od nas še ve, da je sijajna skladba Dan neskončnih sanj in v izvedbi Vlada Kreslina napisana izpod rok Aleša Strajnarja in je bila zmagovalka Slovenske popevke leta 1980? Naj med številnimi deli, ki jih je Aleš napisal, izpostavimo njegovih 15 skladb za kllaro solo, 3 sonate za dve kitari, Diveriimento za kitaro in orkester in eno njegovih zadnjih stvaritev – kitarski koncert Fantazija za sprehajalca. Pisal pa je še za mnoge druge komorne sestave in inštrumente, zbore in orkestre. Seznam vseh njegovih številnih del je zavidanja vreden: https://www.dss.si/strajnar-ales.html
Aleš piše glasbo iskreno in predvsem zase, seveda pa je obenem vesel vsakogar, ki ji je skupaj z njim željan prisluhniti. Tako se v Alešu Strajnarju takrat, ko igra na kitaro ali komponira, zrcali tisti ajdovski otrok, ki z žarom ves čas prestopa iz področja nezavednega v svet ozaveščenega in zrelega skladatelja, ki se zaveda forme in vsebine glasbenega stavka.
Dvojnost in razpetost med klasično in zabavno glasbo še najbolje opiše avtor s svojimi besedami: “Pri ustvarjanju zabavne glasbe sem resen, moja resna glasba pa je zabavna, lahka. In v tistem prostoru vmes se kot avtor najbolje počuti. Premice med njegovim oblikovanjem resne in zabavne glasbe gre iskati v pojmu groove, ki ga v glasbi najbolj in neprestano privlači in dela glasbo tako enkratno in dragoceno. Dobra glasba mora nositi, svojega poslušalca mora dvigniti, je prepričan. Le tako poslušalec z njo poleti, kamor ga vodijo trenutne želje in navdih.
Aleš Strajnar je sedaj uradno v pokoju, a za razliko od mnogih svojih vrstnikov, še vedno ali pa čedalje boli ustvarjalen na področju komponiranja in igranja. Mladenič, ni kaj, vsa čast!
Kitaristu in skladatelju Alešu Strajnarju podeljujemo naslov Častni član Slovenskih pedagogov kitare z največjim spoštovanjem in z željo, da ustvarja in igra še na dolga leta!
V Ljubljani, 26. 1. 2019.
Sestavil Jerko Novak na podlagi Aleševega življenjepisa, popisa njegovih dejavnosti in njegovih del, razgovora z Branko Kijun, razgovora s skladateljem meseca (marec 2009) po radiu na programu ARS (zapisala Anja Strajnar)
Žarko Ignjatović (2021)
Žarko Ignjatović, uveljavljeni kolega kitarist in redni profesor na Pedagoški akademiji v Mariboru, vrhunski izvajalec in interpret solistične in literature za komorne skupine s kitaro, pedagog, predavatelj, velik poznavalec glasbe nasploh in še posebej kitare, neumorni iskalec novih zvočnih možnosti našega inštrumenta. Žarko je eden redkih kitaristov, ki v težkih pogojih ustvarjanja zavoljo majhnega slovenskega prostora vztraja pri koncertiranju in snemanju novih plošč ter posnetkov, solistično ali v komornih zasedbah. Skratka, Žarko je v zadnjih desetletjih eden najbolj dejavnih slovenskih kitaristov. Zagotovo bi bil naš slovenski glasbeni prostor brez njega precej siromašnejši. Projektov se loteva z največjo mero entuziazma in strasti, program izbira do pikice natančno, igra brezhibno, muzikalno in barvno polno. Do sebe in sodelavcev zahteva kar največ, seveda na njemu svojstven in prijazen način.
Kitarist Žarko Ignjatović se je rodil leta 1961 v Pulju na Hrvaškem. V glasbeno šolo je začel hoditi s sedmimi leti. Po končani srednji glasbeni šoli se je vpisal na glasbeno akademijo v Zagrebu (1979). Vzporedno je študiral še na Hochschule für Musik und darstellende Kunst v Gradcu. Leta 1983 je diplomiral v Zagrebu v razredu prof. Darka Petrinjaka, 1987 pa še v Gradcu v razredu prof. Marge Bäuml – Klasinc. Leta 1995 je končal triletni podiplomski študij na Mozarteumu v Salzburgu v razredu prof. Eliota Fiska.
Žarko neumorno deluje na mnogih področjih:
– koncertira doma in v tujini s solistično in komorno glasbo;
– na univerzah po svetu izvaja in predstavlja slovensko glasbo za kitaro;
– posnel je kar nekaj CD-plošč (dve solistični plošči l. 1998 in l. 2001, dve s kitaristom Jerkom Novakom l. 2005 in 2013, v duu s čelistom Nebojšo Bugarskim 2010, s klarinetistom Slavkom Kovačičem l. 2021, z mezzosopranistko Barbaro Jernejčič Fürst l. 2020), seveda najdemo njegove posnetke tudi na drugih ploščah in v radijskih ter televizijskih arhivih v sodelovanju z že naštetimi pa tudi z mnogimi drugimi umetniki), pred izidom pa je tudi posnetek Schubertove Lepe mlinarice z baritonistom Lucasom Somozo Ostercem;
– spomnimo se četrt stoletja (od leta 1986 do 2011) trajajočega fantastičnega cikla Zvoki šestih strun v organizaciji Cankarjevega doma, kjer so gostovali mnogi svetovni vrhunski mojstri našega inštrumenta: Julian Bream, David Russel, Manuel Barrueco, Eliot Fisk, Alvaro Pierri, Los Angeles Guitar Quartet, Dmitri Ilarionov, Costas Cotsiolis, brata Assad, Roberto Aussel, duo Gruber in Maklar, Zoran Dukić, Istvan Römer, Darko Petrinjak, Dušan Bogdanović, Nikita Koškin in mnogi drugi. Na koncertih v okviru cikla so se brusili tudi mnogi slovenski kitaristi, pionirji klasične kitare pri nas: Tomaž Rajterič, Andrej Grafenauer, Katja Porovne Silič, Žarko Ignjatović, Jerko Novak, Marko Feri, Mladen Bucić, kot tudi mnogi mlajši. Žarko je nastopal v vlogi umetniškega vodje cikla od začetka devetdesetih let. Ne bomo pozabili njegovih spremnih besed h koncertom (60 programskih knjižic), ki so bile izčrpne, nekonvencionalne in nadvse zanimive, s podatki, komentarji in poudarki, ki jih drugod ni ali pa jih le redko srečamo;
– je ugleden in uveljavljen pedagog. Interpretacije njegovih učencev, dijakov in študentov so venomer do konca in potankosti izdelane, zato njegovi varovanci posegajo po najvišjih mestih na tekmovanjih doma in v tujini;
– je član komisij na tekmovanjih doma in v tujini;
– piše komentarje in kritike za koncerte;
– bil je iniciator, organizator in umetniški vodja cikla koncertov Kitarski večeri v Modrem salonu 2003 – 2007 v okviru EGTE;
– bil je član projektne skupine, ki je ustvarila elaborata 1. in 2. stopnje (bolonjska prenova) Glasbene pedagogike na PEF UM;
– bil je vodja projektne skupine, ki je pripravila novi učni načrt za pouk kitare v glasbenih šolah leta l. 2003;
– vodi mojstrske tečaje doma in v tujini;
– vzdržuje in poglablja stike z našimi in tujimi izvajalci.
Žarko je dobitnik mnogih nagrad na jugoslovanskih in mednarodnih kitarskih tekmovanjih ter nagrade Univerze Maribor za znanstvenoraziskovalno, umetniško in izobraževalno delo l. 2018.
Žarko Ignjatović, soustanovitelj in prvi predsednik slovenske EGTE od leta 2001 do 2007, je v nagovoru članstvu po dveh letih od nastanka povedal marsikaj, kar v veliki meri velja še danes:
Društvo slovenskih učiteljev kitare – EGTA smo slovesno ustanovili 11. 10. 2001 na Glasbeni šoli Ljubljana Vič – Rudnik. Ideja o društvu je dozorevala približno dve leti. Od prvih stikov s sedežem evropske strešne organizacije v Berlinu se je nabralo veliko pozitivne energije in entuziazma, kar je projekt gladko pognalo čez začetne težave. Odziv je bil že na začetku odličen, nakopičilo se je veliko sijajnih obljub številnega članstva in to je bilo potrdilo, da smo zadeli v polno.
Od tega spodbudnega dogodka sta minili dve leti in stvari so se počasi umirile. Navdušenje se je poleglo in življenje je spet ubralo mirnejši tok. Drvimo skozi vsakdanjik in imamo čedalje manj časa za lepe in plemenite reči …
Ta manifest pišem v upanju, da se bodo kitarske moči naše države vendarle zbudile. Pozabili smo, da je društvo prostovoljna organizacija, ki živi od naših prizadevanj. Nimamo materialne baze, nihče nam ne pošilja denarne pomoči, sponzorji so težko dosegljivi. Pa vendar se za ljubezen splača žrtvovati! Napišite kritiko ali mnenje o kakem koncertu, seminarju, vprašajte bogatega podjetnika, če bi kaj prispeval v našo blagajno, pridite vsaj na koncerte in dogodke, ki jih organiziramo, naredite nekaj zase in za skupno stvar! Pri nas ni hierarhije, nazivi so le formalne narave, vsi delamo vse. Odprti smo za nove ideje in načine sodelovanja, veselimo se vsake iniciative. Ne delamo razlik med Štajersko in Gorenjsko, med severom in jugom, med Turčijo in Anglijo. Vsi ljudje dobre volje so dobrodošli. Pridite, ne čakajte na maj!
Tak je ta naš Žarko. Izjemen strokovnjak, ki na vsakem koraku izžareva predanost in strast do glasbe. Radi ga imamo zaradi njegove prijaznosti in optimizma. S svojim znanjem in izkušnjami ter vedrim in nasmejanim obrazom pa je vedno pripravljen tudi pomagati in svetovati.
Zato z velikim zadovoljstvom podeljujemo Žarku Ignjatoviću naziv častnega člana EGTE z željo, da nas bo še na mnoga leta razveseljeval in plemenitil s svojo lepo glasbo in delil z nami svoje bogate izkušnje in znanje.
Jerko Novak
Igor Saje (2024)
Igor Saje se je rodil 16. 1. 1954 v Zemunu (današnja Srbija), a odraščal je v Beli krajini. Z glasbenim šolanjem je začel pri 10 letih na Glasbeni šoli Črnomelj takoj ob njeni otvoritvi. Obiskoval je pouk harmonike najprej pri Francu Zupančiču in nato pri Silvestru Mihelčiču (starejšem). Ob veliki podpori svoje matere, ki je zanj na skrivaj plačevala šolnino, njegovo pridno vadenje pa nagrajevala s čokolado, je Igor lepo napredoval in začel sodelovati v harmonikarskem kvartetu in orkestru ter veliko nastopati. Zato so mu starši leta 1967 kupili krasno novo 120-basno harmoniko italijanske znamke Scandalli, za katero je oče dal vse svoje prihranke.
A usoda je hotela, da je leta 1968, ko je Igor Saje zaključil osnovno šolo in 5. razred harmonike, njegov oče postavil in usmeril televizijsko anteno mamini šolski kolegici prof. Ani Jankovič, katere mož je bil ing. Marinko Jankovič, ki je poleg svoje službe na Beltu poučeval tudi kitaro na Glasbeni šoli. Igorjeva mati je svojega moža prosila, naj jim storitve ne zaračuna, temveč v zameno prosi Marinka, da Igorju malo pokaže, kako se igra na kitaro. Marinko ni točno vedel, kako naj ga tako na hitro nauči malo kitare. Tako mu je na prvi lekciji pokazal vse akorde na kitari, napisal nekaj kadenčnih vaj, naložil snov za pol leta in naročil: »Ko se boš to naučil, pa pridi nazaj,« v pričakovanju, da ga ne bo več nazaj. A že čez en teden se je Igor vrnil. Z žulji na prstih leve roke od vadenja in trdim igranjem z le malo zvoka, toda poln vneme. Ko je Marinko videl njegovo zagnanost, se je odločil, da ga bo vzel v svoj razred. In tako je Igor jeseni tistega leta poleg harmonike vpisal še kitaro. Marinko Jankovič, po rodu Sarajevčan, mu je kot takrat eden najboljših jazz kitaristov v Jugoslaviji, pokazal tudi svet jazza, predvsem na harmoniki.
Po končani gimnaziji leta 1972 je Saje pričel s študijem glasbe na Pedagoški akademiji v Ljubljani, leta 1974 pa je pričel študirati še muzikologijo na Filozofski fakulteti. Ob tem je nadaljeval s šolanjem iz kitare, od leta 1973 na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Na Pedagoški akademiji je diplomiral leta 1977, leto kasneje pa zaključil šolanje na Srednji glasbeni šoli v razredu prof. Tomaža Šegule. Nato je odšel študirat kitaro na Visoko šolo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Grazu, kjer je diplomiral leta 1984 v razredu prof. Marge Bäuml – Klasinc.
Ob tem se je zelo hitro uveljavil kot koncertant. Leta 1980 je kot prvi slovenski kitarist po 2. svetovni vojni izvedel celovečerni solo recital v sklopu Ljubljanskega po-letnega festivala. Koncertiral pa je še v mnogih drugih pomembnih slo-venskih koncertnih ciklih in festivalih, kot so Mladi mladim, Jesenske serenade, Piranski glasbeni večeri, Teden kitare v Velenju, Koncertni atelje DSS, Festival baročne glasbe Maribor itd. Leta 1979 je odšel skupaj z violinistom Tomažem Lorenzom in tenoristom Mitjo Gregoračem na svojo prvo koncertno turnejo po Sovjetski zvezi. Leta 1981 in 1983 pa sta sledili še dve solistični turneji po Sovjetski zvezi s trinajstimi koncerti.
Poleg z zgoraj omenjenima mojstroma pa je sodeloval še z mnogimi drugimi priznanimi glasbeniki, kot so Aleš Kacjan, Volodja Balžalorsky, Cveto Kobal, Sabira Hajdarevič, Eva Novšak – Houška, Irena Vremšak, Jerko Novak, Andrej Grafenauer, Njegovca Zlobko, Ruda Ravnik – Kosi, Ernö Sebastian, Vladimir Hrovat itd.
S svojim umetniškim delovanjem kot kitarist koncertant je spodbujal nastajanje novih slovenskih skladb. Tako so zanj oziroma za komorne zasedbe, v katerih je sodeloval, napisali skladbe skladatelji: Primož Ramovš, Lojze Lebič, Pavle Šivic, Ivo Petrič, Peter Šavli in Igor Štuhec. Za nekatera novo izdana dela je naredil tudi redakcije. Posnel je več kaset in plošč kot član različnih komornih skupin, snemal za arhiv in nastopal v oddajah Radia Ljubljana, Radia Zagreb, RAI Trst, TV Ljubljana, TV Zagreb, Novosibirsko televizijo …
S poučevanjem je pričel že kot gimnazijec na GŠ Črnomelj davnega leta 1969, in sicer je najprej poučeval harmoniko in tri leta kasneje zaradi nenadne smrti svojega učitelja kitaro. Prvič se je kot profesor kitare redno zaposlil leta 1981 na GŠ Domžale. Leta 1988 je pričel poučevati na SGBŠ v Ljubljani, najprej delno, od leta 1993 pa s polnim delovnim časom. Od leta 1979 je kot honorarni sodelavec poučeval tudi na AG v Ljubljani, najprej stranski predmet kitaro, kasneje kitaro kot glavni predmet in od leta 2001 do 2006 kot docent – komorno igro. Sodeloval je pri recenzijah knjig Mladi kitarist, ki so še danes nepogrešljive pri pouku kitare. Leta 1985 so v Ljubljani na Akademiji za glasbo pod vodstvom Jerka Novaka in Igorja Sajeta uvedli študij kitare prve stopnje, ki je trajal dve leti. Prvi diplomant višješolskega programa kitare je bil leta 1987 prav iz razreda prof. Igorja Sajeta, in sicer Boris Šinigoj (mlajši). Za izjemne pedagoške dosežke je leta 2006 prejel Škerjančevo diplomo.
Njegovi učenci in dijaki so praviloma osvajali nagrade tako na državnih kot na mednarodnih tekmovanjih. Že leta 1983 je njegov učenec Andrej Eleršek zmagal tako na republiškem kot na zveznem tekmovanju. Iz šole prof. Igorja Sajeta izhaja kar nekaj še danes zelo aktivnih izjemnih koncertantov in vrsta odličnih kitarskih pedagogov. Seveda pa se marsikateri njegov učenec tudi ni odločil za študij kitare in glasbeno pot, a jim je vseeno dal veliko in so ga ohranili v lepem spominu, saj prof. Saje kot izjemno zanimiv in razgledan sogovorec, ki je vedno pripravljen na dialoge o katerikoli temi, tudi širi obzorja svojih učencev. Mnogi poudarjajo njegovo pomembno vlogo pri oblikovanju njihove osebnosti. Kdor se prvič sreča z njim, ga morda njegova pikrost in direktnost kar šokirata. A tisti, ki smo ga imeli čast bolje spoznati, mu ravno zaradi te iskrenosti in neposrednosti še posebno zaupamo in ga cenimo.
Igor Saje je znan po svoji pragmatičnosti in v dolgih letih poučevanja je svoje praktične metode postavljanja kitarske tehnike in iskanja popolnega tona s svojo samokritičnostjo in predanostjo izpilil do potankosti. Ali, kot sam rad reče: »V nulo!«. Vsakega svojega učenca obravnava celostno, je zelo skrben, tudi zelo dober psiholog, bil nam je več kot le učitelj kitare, bil nam je življenjski mentor, nekakšen drugi oče. Kot tak je v popolnosti izpolnjeval pedagoški poklic. Za njegov izjemen doprinos k razvoju kitarske poustvarjalnosti in kitarske pedagogike v slovenskem prostoru torej prof. Igorju Sajetu svečano in s hvaležnostjo podeljujemo častno članstvo v Društvu slovenskih učiteljev kitare. Verjamemo, da bo svoje bogate pedagoške izkušnje delil z mlajšimi generacijami kitarskih pedagogov tudi sedaj, ko je odšel v zasluženi pokoj.
Mario Kurtjak