Tomaž Šegula (2007)
Tomaž Šegula je izstopajoča osebnost iz generacije tistih slovenskih kitarskih učiteljev (poleg njega še Ljudmil Rus in Primož Soban), ki so pred približno štirimi desetletji napravili odločilne korake na poti, ki je pripeljala kitaro na Slovenskem do položaja, ki ga ima v glasbenem izobraževanju kt tudi širše v kulturnem življenju.
Kitara je danes, poleg tega, da je prisotna v vseh zvrsteh zabavne glasbe, v očeh širše javnosti prepoznavna tudi kot glasbilo, ki se poučuje na vseh stopnjah od nižje glasbene šole vse do akademije in na katerega se koncertno izvaja »resno« glasbo, torej kot klasični instrument.
Za to današnjo »samouevnost« statusa našega instrumenta ima neprecenljive zasluge prof Tomaž Šegula, ki muje bila kitara očitno usojena. Ni ji mogel ubežati. Najprej ga je kot dečka začel učiti nanjo njegov oče Jakob, pa seje je Tomaž kmalu naveličal. Raje je v glasbeni šoli igral klavir. Ko je obiskoval teoretsko pedagoški oddelek na Srednji glasbeni šoli, je poslušal leto dni skupinskega pouka kitare pri prof. Stanku Preku, Tudi tokrat ga ni kitara prav nič navdušila. Raje je na Srednji glasbeni šoli diplomiral iz klavirja in kasneje še iz kontrabasa ter na Akademiji za glasbo iz glasbene zgodovine oz. muzikologije. Kitara mu res ni veliko pomenila, Ker pa so bile v tistih časih v glasbenih šolah kadrovske razmere zelo skromne, je, ko seje leta 1963 na domžalski glasbeni šoli javil na razpis za učitelja klavirja, dobil odgovor, da bo poleg klavirja moral poučevati tudi kitaro. Kljub temu, da je imel za seboj že leto kitare (skupinskega pouka) pri Preku, kar je bilo za takrat že kar veliko v primerjavi z drugimi, ki so učili po glasbenih šolah (!7), se je zaradi čuta odgovornosti do pedagoškega dela odločil, da nadaljuje študij kitare na Srednji glasbeni šoli pri pro£ Preku. Tega je končal leta 1968 in se takoj zatem zaposlil na isti ustanovi, v kar ga je skoraj prisilil tedanji ravnatelj prof. Tercelj, saj je bil Tomaž čisto zadovoljen s svojo takratno službo profesorja na Pedagoški gimnaziji. Da bi v prihodnosti lahko poučeval kitaro tudi na srednji stopnji, seje na pobudo istega ravnatelja vpisal na graško Akademijo za glasbo, kjer je leta 1972 diplomiral v razredu prof Marge Bšuml Klasinc. Tsko je bil krog Tomaževega glasbenega izobraževanja sklenjen tam, kjer se je začel – pri kitari. Tudi njegova mladostna brezbižnost do kitare seje spremenila v intimen odnos.
Že v prvih letih poučevanja kitare se je Tomaž dobro seznanil s stanjem kitare pri nas. V glasbenih šolah je imela status drugorazrednega (ljudskega) instrumenta, razen Prekove »Šole za kitaro« (1950-52) in njegovih zbirk skladb ni bilo nobene domače literature za učence in učitelje. Organiziranost pouka je bila od šole do šole različna. Marsikje so jo poučevali v obliki skupinskega pouka —velikokrat je šlo pri pouku le za spremljavo ljudskih pesmi, na koncertnih odrih pa se takorekoč kitara sploh ni pojavljala. Zaradi svoje vsestranske glasbene razgledanosti in praktičnih izkušenj na drugih glasbenih področjih je Tomaž vedel, da se da pouk kitare organizirati tudi drugače – primerljivo z drugimi instrumenti. Tako je na aktivu učiteljev kitare 6.11.1968, ki se je izkazal kot zgodovinski trenutek za razvoj kitare v Sloveniji, predstavil problematiko in njene rešitve. Glavne točke so bile:
1) kitara je enakovreden instrument ostalim vodilnim instrumentom —po zahtevnosti igranja, glede izraznih možnosti (merilo ni glasnost instrumenta), historično in po bogati literaturi. Zgledovati se je treba po tuji koncertni in pedagoški praksi, ki naj bo osnova domačim učnim programom
2) naloga glasbene šole je, da glasbenoestetsko vzgaja in izobražuje, zato mera tudi kitaro gojiti kot umetniški in ne kot t. im. ljudski instrument
3) pouk kitare se mora v vseh glasbenih šolah poenotiti in izenačiti z ostalimi vodilnimi klasičnimi instrumenti (kar pomeni tudi ukinitev skupinskega pouka).
Vsi sklepi tega sestanka so se začeli kmalu po tem uresničevati, za kar ima poleg prof. Šegule veliko zaslug tudi prof. Tercelj, tedanji pedagoški svetovalec za glasbene šole, ki je bil kitari zelo naklonjen.
Ko je bil status kitare na glasbenih šolah rešen, se je prof. Šegula posvetil pisanju učbenikov. Tako je med leti 1972 in 1983 izšlo šest zvezkov Mladega kitarista, ki so izhajali v številnih ponatisih do leta 1996, med leti 1995 in 2000 pa je izšla nova zbirka osmih zvezkov z enakim naslovom. Verjetno ga ni v Sloveniji takega (kitarista), ki je prestopil prag glasbene šole in se ne bi srečal s to literaturo!
Večkrat je bil imenovan za vodjo delovnih skupin pri pripravi učnih načrtov za kitaro, objavljal pa je tudi razprave, študije, recenzije, komentarje in kritike.
Na Srednji glasbeni šoli je poučeval kitaro od 1, 1968 do 1, 2003, ko se je upokojil. V tem času je opravilo zaključni izpit iz kitare 54 njegovih dijakov. Večina jih je nadaljevala svojo poklicno pot s kitaro, med njimi so danes najvidnejši slovenski kitaristi in učitelji kitare.
S trdno voljo in jasnim ciljem pred seboj je pro£ Tomažu Šeguli uspelo postaviti temelje, na katerih seje začela razvijati moderna slovenska kitaristika, ki je do danes dosegla zavidljivo raven. Vsa aktivna generacija slovenskih kitaristov (tudi če se tega ne zaveda) je dedič teh začetkov. Naša naloga danes je, da tega razvoja ne prekinemo. Ob težavah, s katerimi se vsakodnevno srečujemo na naši poklicni poti, pa nam naj bo za zgled Tomaževa neomajna vztrajnost in njegova velika predanost kitari.
Tomaž Rajterič