Intervju – prof. Ricardo Gallén
Intervju s španskim profesorjem in svetovno znanim koncertantom Ricardom Gallénom je nastal decembra 2023 v nemškem Weimarju. V njem se tikava, ker se poznava že skoraj deset let in ker se v Španiji vika samo zelo stare ljudi, kar Ricardo ne po letih, ne po otroškem navdušenju nad glasbo, umetnostjo in življenjem nasploh ne more biti. Od leta 2009 poučuje na Weimarskem kitarskem inštitutu na Visoki šoli za glasbo „Franz Liszt“.
Torej, Ricardo Gallén.
RG: O moj bog. (smeh)
Začniva na začetku – kitaro si začel igrati že pri štirih letih. Kdo ti je predstavil ta inštrument in kaj se ti je na njem zdelo najbolj zanimivo?
RG: No, takrat nisem zares razmišljal o tem, ali je kitara zanimiva ali ne. Moj oče je igral v folklorni glasbeni skupini, igral je bandurio (špansko brenkalo, podobno mandolini). Spomnim pa se, da je bila bolj mama tista, ki je očeta prepričala, da me je začel učiti kitaro, pri tem je bila zelo odločna, čeprav sama ni bila glasbenica, se je pa zavedala pomena glasbe. Tako me je moj oče naučil akordov in še preden sem jih zares obvladal, me je oče pripeljal s seboj na vaje, kjer sem začel igrati. Takrat še nisem bil star 5 let, moj oče je bil najmlajši med njimi pri približno 45-ih, vsi ostali pa so bili upokojenci. Zelo sem se zabaval.
Po tem pa si nadaljeval v glasbeni šoli?
RG: V Linaresu takrat ni bilo konservatorija za glasbo (op. a. v Španiji je konservatorij za glasbo (“conservatorio profesional”) namenjen otrokom in mladostnikom od 8. do 18. leta, medtem ko je “conservatorio superior” namenjen študentom glasbe od 18. leta naprej). Ustanovljen je bil šele, ko sem bil star 10 let, tako da sem se do takrat kitare učil s privatnim učiteljem in v tem času igral večinoma po posluhu.
Kasneje si študiral pri uglednih imenih klasične kitare, kot sta Eliot Fisk in Joaquín Clerch ter dosegel velike uspehe, ko si zmagal na nekaj največjih kitarskih tekmovanjih, kot so Tárrega, Alhambra, Andrés Segovia in Markneukirchen. Kako so zmage na teh tekmovanjih vplivale na tvojo koncertno kariero?
RG: Preden sem zmagal na prvem velikem tekmovanju (Markneukirchen), sem vedno veljal za zelo dobrega študenta, vendar nisem imel zelo močne osebnosti ali izstopajoče karizme na odru. Med študijem v Španiji sem zelo veliko časa preživel sam, vadil in se učil. Leta 1995, ko sem bil star 23 let, mi je umrl oče in ostal sem sam z mamo. Takrat nisem imel prave perspektive o tem, kaj je bilo zunaj mojega notranjega sveta. Glasbeno sem bil sicer nadarjen, a doma v Španiji sem nekako obtičal na mestu. Veliko sem igral v različnih glasbenih skupinah, tudi električno kitaro, bas, klavir ali pa sem pel. Igrali smo na različnih zabavah, porokah in podobno in to je bil moj edini skromen vir prihodka po očetovi smrti. V tem času sem preko kolega s Kanarskih otokov, ki je nekaj let prej odšel študirat v Salzburg k Eliotu Fisku, slišal, da je Eliot zares odličen profesor in njegovi študenti neverjetno hitro napredujejo, predvsem kar se tiče hitrega učenja novih skladb in a vista branja. To me je motiviralo, da sem se odločil, da poskusim najti način, kako priti do njega, vendar se mi ni niti sanjalo, kje naj začnem. Potem pa je v Granado (kjer sem študiral na tamkajšnjem koservatoriju) prišel Joaquín Clerch, ki je bil takrat Eliotov asistent v Salzburgu. Zaprosil sem za manjšo štipendijo, ki mi je pokrila vpis za pouk z njim in ga srečal. Takoj mi je rekel, da moram priti študirat v Salzburg, toda za to nisem imel denarja. Pouk z njim me je navdušil in ko se je Joaquín naslednje leto vrnil v Granado, sem si rekel, da ta denar nekako pač moram najti. Joaquín mi je ponudil pomoč in mi zagotovil, da mi bodo njegovi študenti pomagali tudi pri vsej dokumentaciji glede vpisa na Mozarteum. Kar pa me je zares prepričalo in neskončno motiviralo, pa je bilo njegovo zagotovilo, da bom po dveh letih študija pri njem pripravljen na to, da zmagam na kateremkoli kitarskem tekmovanju, kar bi mi pomagalo pri mednarodni uveljavitvi. Pri tem je bil zelo direkten in nonšalanten. Rekel sem mu: »V redu, povej mi, kaj naj naredim in to bom naredil.« Vpisal sem se na Mozarteum in karkoli mi je povedal, sem vzel za sveto. Nikoli nisem okleval, nikoli nisem preizpraševal njegovih metod. Seveda sem postavljal vprašanja, ampak izključno iz razloga, ker sem se želel učiti, nikoli zato, ker bi dvomil ali ne zaupal njegovemu načinu poučevanja.
Morda lahko tu omeniva, da Joaquín ni veliko starejši od tebe.
RG: Med nama je zgolj 6 let razlike, ko sva se spoznala, sva bila stara 23 in 29 let. Toda on je bil veliko bolj izkušen, zrel in vsestranski glasbenik. Študiral je tudi kompozicijo in dirigiranje, enostavno je o glasbi vedel stvari, na katere sam še nikoli nisem naletel, sam sem zgolj znal igrati kitaro. Seveda sem imel zelo dobro glasbeno intuicijo, ker sem preposlušal veliko dobre glasbe, nisem pa imel dostopa do strokovnih knjig, ki sem si ga želel. Študij pri Joaquínu mi je odprl čisto nov svet, predvsem sem takrat začel požirati knjige o glasbi. Ko mi je Joaquín svetoval, naj preberem Schönbergovo knjigo Harmonielehre (Nauk o harmoniji), sem jo prebral trikrat.
Torej si se leta 1996 preselil v Salzburg?
RG: Začel sem s študijem na Mozarteumu, ampak nisem si mogel privoščiti življenja v Salzburgu. Približno vsaka dva meseca sem tja letel, pa tudi Joaquín je približno vsaka dva meseca letel v Granado, kajti veliko tamkajšnjih študentov si je želelo pouka z njim, tako da smo skupaj s konservatorijem zbrali denar, da smo ga lahko pogosto povabili.
In kar ti je Joaquín obljubil, je tudi delovalo.
RG: Ja, zares je delovalo, tako sem leta 1997 zmagal na prvem velikem tekmovanju (Markneukirchen), seveda pa sem pri tem imel tudi nekaj sreče, ki je vedno potrebna. Pri tekmovanjih nikoli ne veš. Je pa res, da je imel v tistem času Joaquín veliko odličnih študentov, ki so dandanes velika imena kitarske scene, niso pa vedno sledili temu, kar je Joaquín učil. Vedno je na primer govoril, da moraš biti pred pomembnim koncertom ali tekmovanjem popolnoma pripravljen najmanj tri mesece vnaprej in ta nasvet sem vedno jemal zelo resno. Eden njegovih študentov se je na tekmovanju v Markneukirchnu do konca naučil obvezno skladbo (mislim, da je šlo za Royal Winter Music Hansa Wernerja Henzeja) en dan pred tekmovanjem in med igranjem se mu je zgodil blackout, zaradi česar je bil diskvalificiran. Tako je izgubil svojo priložnost. Tu je šlo za kitarista, ki ga danes vsi zelo dobro poznate.
Na študijski poti je torej izrednega pomena imeti zares dobrega profesorja/profesorico, ki mu/ji zaupaš in resno slediš njegovim/njenim napotkom.
RG: Točno tako. Seveda profesorji ne moremo delati čudežev. Lahko pomagamo odpreti študentom marsikatera vrata in pospešimo proces učenja, seveda pa je odnos študenta do dela, do učenja, do vadenja, daleč najpomembnejši. Če te delovne etike in radovednosti nimaš, lahko pozabiš na glasbeno kariero. Po zmagi v Markneukirchnu moram reči, da sem se počutil precej slabo. Naj razložim. Drugo nagrado je tisto leto dobil Zoran Dukić in tretjo nagrado Denis Azabagić.
Odlična družba!
RG: V 90. letih so bili ti kitaristi zverine tekmovanj. Zmagovali so vse povprek. Sam sem bil še zelo mlad, star sem bil 25 let in se velikosti te zmage sploh nisem dobro zavedal. Šele ko sem se preselil v Nemčijo, sem spoznal, kako pomembno je bilo oziroma še vedno je to tekmovanje. Takrat pa nisem imel pojma, zame je bilo to pač še eno od kitarskih tekmovanj. Po tekmovanju sem izvedel, da je bil rezultat na koncu zelo izenačen, odločilni glas pa je moral prispevati Joaquín, ki seveda zame tekom tekmovanja ni smel glasovati, na koncu pa so zaradi izenačenosti potrebovali njegov glas in šel je meni. Zelo zanimivo je bilo tudi, da sta bila v takratni komisiji profesor Jürgen Rost in profesorica Monika Rost (dolgoletna profesorja v Weimarju) in oba sta glasovala za Zorana, ne zame, 12 let pozneje pa sem se Weimarskemu kitarskemu inštitutu pridružil kot novoizbrani profesor, naslednik profesorice Monike Rost.
Zanimivo. Po eni strani se mi sicer zdi logično, da je Joaquín na koncu glasoval zate, ker je naravno, da ti je ljubše igranje in interpretacija študenta, ki ga učiš, je pa seveda tudi prav, da se ne ocenjuje svojih študentov, če to ni absolutno nujno, kot je bilo v tem primeru izenačenja.
RG: Seveda. Sem pa zaradi tega imel velik cmok v grlu in nisem bil prepričan, ali sem si zmago zares zaslužil. Pol leta pozneje sem zmagal na španskem tekmovanju Andrés Segovia v Herraduri in takrat sem se počutil bolje, saj Joaquína ni bilo v komisiji in ni imel besede pri rezultatih. Še vedno pa je bila zmaga nekoliko grenka, ker smo tisto leto bili samo štirje prijavljeni. Razloga za to sta bila dva – šest ali sedem obveznih modernih skladb, za katere smo vsi vedeli, da jih bomo igrali zgolj na tekmovanju in nikoli več in pa tudi datum tekmovanja: 2. januar. V Španiji se božič, novo leto in sveti trije kralji (6. januar) zelo resno praznujejo, tako da se nikomur ni ljubilo vaditi v tem času, kljub temu, da je bila denarna nagrada zelo visoka. Po tej ediciji tekmovanja so spremenili pravila in predvsem zmanjšali število obveznih skladb na dve ali tri.
In kaj je bil tvoj naslednji korak?
RG: Potem sem se pripravil na tekmovanje v Alhambri in tam sem zmagal. V finalu je bilo zelo tesno med mano in Marcinom Dyllo, a na koncu sem zmagal. Bilo je popolno. Spomnim se, da sem ob razglasitvi prve nagrade kar zakričal od veselja. Spoznal sem tudi veliko prijateljev, res super izkušnja.
In Tárrega tekmovanje si zmagal takoj po tem?
RG: Ja, istega leta. Eno leto prej sem se na Tárrega tekmovanju sicer uvrstil v finale, ampak sem dobil samo nagrado za najboljšo interpretacijo del Tárrege, ne pa katere od prvih treh nagrad. Spomnim se, da mi je eden od članov komisije po finalu povedal, da sem igral preveč ravno, še posebej v smislu dinamike. Sam pa sem bil prepričan, da sem dinamično igral zelo razgibano.
Kako prepoznaš, ali taki komentarji držijo ali ne? Včasih so komentarji po tekmovanjih samo izgovori, ker zvenijo prijazneje, kot če bi komisija rekla, da so drugi pač igrali bolje, včasih pa so taki komentarji zelo konstruktivni in lahko zaradi njih izboljšaš svoje igranje.
RG: No, v trenutku, ko slišiš negativen komentar, si najprej enostavno jezen. Na tekmovanjih se pač veliko govori in veliko opravlja. Mislim, da je najpomembneje, da se potrudiš po svojih najboljših močeh in se zavedaš lastne vrednosti. Sam ne sprašujem po mnenjih o svojem igranju, ker se zavedam, da to ni smiselno. Ne dobrih ne slabih komentarjev ni preveč smiselno jemati resno in predvsem se je treba zaščititi pred mnenji drugih. Sam rad vadim v miru in sproščeno. Ko sem sproščen, najjasneje vidim, kako mi gre, kaj lahko izboljšam in kaj je že dobro. Na neki točki si je treba znati povsem zaupati.
In potem se je začela tvoja mednarodna koncertna kariera.
RG: Ja. Del nagrad na tekmovanjih so bili tudi koncerti v različnih evropskih državah in ko sem začel potovati, se mi je odprl čisto nov svet. Spoznaval sem nove ljudi, vonjal nove države. Spomnim se, da se mi je zdel vonj Alitalia letal popolnoma drugačen od letal španske Iberie. Ljudje v različnih državah dišijo različno, uporabljajo različne parfume, na vonj sem zelo občutljiv. Na ta prva potovanja imam zares lepe spomine, zelo je bilo razburljivo. Zato sem zelo hvaležen tekmovanjem, ker so mi zares odprla vrata na mednarodne odre, prav tako pa sem lahko začel snemati. Na Tárrega tekmovanje sem se leta 1999 v prvi vrsti prijavil zato, ker sem vedel, da je prva nagrada snemanje albuma za Naxos. To je bil zelo pomemben naslednji korak v moji karieri, ki mi je omogočil svetovno prepoznavnost na kitarski sceni. Tako sem leta 2000 posnel svoj prvi CD za Naxos s kanadskim producentom Norbertom Kraftom.
Kakšna je bila ta izkušnja?
RG: Po končanem prvem dnevu snemanja se spomnim, da mi je Norbert predlagal, naj pridem do konca snemanja stanovat k njemu domov. Še danes ne vem, ali so hoteli privarčevati denar za hotel, ampak od prvega dne sva se res dobro razumela. Moja angleščina je še zdaj daleč od popolnosti, ampak takrat je bila še veliko hujša. Med pogovorom z Norbertom in njegovo ženo sem njuni angleščini s kanadskim naglasom komaj sledil in po nekaj minutah sem ju čisto zmedeno vprašal, o čem pravzaprav govorita. Norbert mi je odvrnil: »Načrtujeva tvojo kariero.« Že takrat je začel načrtovati nadaljna snemanja za Naxos in kot naslednji snemalni projekt so mi ponudili album z deli Giulianija. Čeprav Giuliani ni eden izmed mojih najljubših skladateljev, sem se takoj strinjal. Po drugem albumu so mi predlagali, da posnamem album z deli Regondija in Mertza, ki tudi nista ravno med mojimi najljubšimi skladatelji, ampak sem tudi tu takoj zagrabil priložnost. Na začetku kariere je to nujno potrebno. Če bi mi Naxos takrat predlagal, da za njih posnamem La Cucaracho, bi se strinjal, haha.
Ta odgovor lepo vodi do mojega naslednjega vprašanja, ki je: kakšen je tvoj nasvet za mlade klasične kitariste, ki se želijo uveljaviti na mednarodni koncertni sceni? V veliki meri si sicer na to že odgovoril – najprej bodi zares dober in profesionalno izkoristi vse priložnosti, ki se ti ponudijo. Ljudje bodo to hitro prepoznali in ti bodo želeli pomagati na tvoji poti (v tvojem primeru npr. Joaquín in Norbert). Kaj bi tu še omenil?
RG: Pred nekaj meseci sem naletel na delček intervjuja z Billom Gatesom. Vprašali so ga, v čem je skrivnost uspeha. Bill Gates je novinarki ponudil prazen ček in rekel, naj sama vpiše znesek, ki ga želi, on pa ga bo podpisal. Novinarka je bila v zadregi in rekla, da tega ne more storiti. Bill je vljudno vztrajal, ko pa je uvidel, da tega zares ne bo naredila, je vzel ček nazaj in rekel, da je skrivnost uspeha ne zamuditi priložnosti. Sam sem se vedno trudil, še posebej na začetku svoje kariere, da nikoli nisem zamudil nobene priložnosti, ki se mi je ponudila. Po drugi strani pa je poklic koncertanta fundamentalno egocentričen, celo sebičen. Igraš na odru, ljudje te občudujejo in ti ploskajo, ni čudno, da marsikomu to stopi v glavo, ampak to je samo utvara. Leta 1998 sem se v Belgiji udeležil tekmovanja in tistih nekaj dni stanoval pri družini zdravnikov. Ravno sem zmagal na nekaj večjih tekmovanjih po Evropi in ta potrditev mi je začenjala malo stopati v glavo. Skupaj z družino, pri kateri sem stanoval, smo neko popoldne obiskali parado na obrobju mesta in sredi parade je eden od nastopajočih doživel srčni zastoj. Veš, kdo mu je rešil življenje?
Doktor muzikologije. 🙂
RG: Haha, ne, zdravniki, pri katerih sem stanoval. In po tem dogodku sem se vprašal, kaj se glasbeniki pravzaprav gremo z vsem svojim egom. Od takrat naprej sem bistveno bolj ponižen in skromen. Moj nasvet bi torej bil – vedno bodi profesionalen, naredi, kar moraš in vedno bodi prijazen in spoštljiv z vsemi, ki ti pridejo na pot. Arogance zares ne prenesem.
Se strinjam. Če se vrneva k skladateljem, kateri so tvoji najljubši kitarski skladatelji?
RG: Zelo všeč sta mi Ponce in Tedesco, čeprav je še posebej Tedesco precej neudoben. Najraje pa seveda igram Bacha, že od nekdaj. Sicer se zelo hitro naveličam določenih skladb, še posebej, če so zelo pogosto izvajane, npr. skladbe Rodriga in Tárrege.
Kakšna pa je po tvojem prihodnost klasične kitare ali pa klasične glasbe nasploh?
RG: Mislim, da je to zelo težko reči, ker predvsem na socialnih omrežjih najdemo veliko zelo slabih kitarskih videov. Glasbe je vedno več in vedno slabša je. Mislim, da se predvsem z izbiro repertoarja ter kvaliteto izvedbe veliko kitaristov po socialni omrežjih smeši. Medtem, ko pianisti objavljajo posnetke, kako vadijo Rahmaninova ali Chopina, veliko kitaristov objavlja drugorazredno glasbo. To res ne pomaga pri uveljavitvi kitare v svetu klasične glasbe. Zdi se, kot da se vse delo, ki ga je Segovia opravil glede uveljavitve klasične kitare, dandanes nekako razveljavlja. Kaj si konec koncev želimo igrati na koncertih, Recuerdos de la Alhambra, Cavatino in podobne skladbe? Precej klasičnih kitaristov je zgradilo velike kariere na drugorazrednem repertoarju, kar pa dela medvedjo uslugo celotnem svetu klasične kitare in je v korist (predvsem finančno) izključno njim samim, ne pa kitari kot inštrumentu. Kar veliko ljudi ne ve, je tudi dejstvo, da si je precej enostavno kupiti kariero, na tak ali drugačen način. Trenutnemu sistemu sam ne zaupam preveč in upam, da bo čas pokazal svoje. Še ena stvar, ki bi jo priporočil nadobudnim mladim študentom je, da se naučijo upravljanja svoje kariere in svojih financ ter se naučijo tudi investiranja v svojo kariero. V 90-ih, ko sem začenjal svojo kariero, o tem nismo vedeli ničesar, ampak če bi takrat o tem že razmišljal, bi definitivno polovico denarja, ki sem ga dobil za zmago na Tárrega tekmovanju (op. a. danes je za prvo nagrado na tem tekmovanju predvidenih okrog 10.000€) vložil v agenta, ki bi bil zadolžen, da mi organizira in načrtuje koncerte. Veliko kitaristov bi bilo presenečenih, če bi vedelo, koliko tisoč evrov vsak mesec porabijo nekatera velika kitarska imena za PR. Seveda je tu veliko odvisno od posameznikovih želja. Če je cilj koncertna kariera, vložite svoj denar v razvoj svoje koncertne kariere. Edini problem izključno koncertiranja je v tem, da lahko nastopi pandemija ali pa se pojavijo poškodbe in takrat je vsega konec, vsaj za nekaj časa.
Torej bi priporočil kombinacijo koncertne in pedagoške kariere?
RG: Ta način se zame dobro obnese. Zanimivo je, da sem na začetku svoje kariere mislil, da kot pedagog nisem dober, ker moje govorne in socialne sposobnosti niso bile preveč dobre. Sčasoma pa sem ugotovil, da pri poučevanju vedno pač govoriš o tem, kar poznaš. Če se naučiš veliko stvari, potem imaš kaj povedati. Česar nekoga ne morete naučiti, je tisto, česar ne veste. Pri veliko odličnih koncertnih kitaristih lahko vidite, kako na svojih mojstrskih tečajih učijo zelo intuitivno in abstraktno: »Tako fraziranje mi je bolj všeč; predstavljaj si, da letiš; predstavljaj si, da igraš s polnimi pljuči…« Kako boš na tak način izboljšal igranje nekoga? Nekaj tehničnega deluje ali ne deluje zaradi anatomije roke, zaradi načina, kako delujejo mišice v tistem delu roke, tu se najde zelo veliko elegantnih in enostavnih rešitev. Frazo se oblikuje na nek način, ker strokovne knjige iz tega zgodovinskega obdobja govorijo o pomembnosti prav take interpretacije. V znanju je moč. Joaquín me je vedno spodbujal, naj preberem veliko knjig, naj se dobro izobrazim in ta nasvet sem vzel nadvse resno. Ko sem tako sčasoma začel poučevati, sem ugotovil, da zelo rad poučujem, ker z drugimi rad delim, kar sem se sam naučil.
Intuitivno poučevanje je torej neprofesionalno.
RG: Do neke mere zagotovo, predvsem pa intuitivno poučevanje ne dela študentu nobene usluge. Intuicija deluje zgolj v tistem trenutku in za tisti točno določen primer, ki se ga obravnava, ne pomaga pa oblikovati študenta v samostojno glasbeno osebnost, ki se bo znala kvalitetno naučiti nov repertoar tudi v mnogih letih po koncu študija. Če torej ne poznaš glasbenih načel, zgodovine glasbe, harmonije, solfeggia in še mnogih drugih parametrov glasbe, vedno znova naletiš na iste napake in izgubljaš čas.
Je to razlog, da je tvoj pouk glavnega predmeta v Weimarju vedno odprt in je vsakdo dobrodošel, da posluša in se uči?
RG: Točno. V znanju je moč. Vedno spodbujam svoje študente, da obiskujejo pouk svojih kolegov na inštitutu. Tudi ko je govora o zelo konkretnih rešitvah, npr. prstnih redih, se ostali študenti lahko izredno veliko naučijo. Včasih nam zmanjka stolov. 🙂
Še dobro, da vsaj ti sediš na žogi. Kaj pa bi rekel, da je v poklicu klasičnega kitarista težko?
RG: Klasična kitara je nekoliko omejen inštrument, med drugim zato, ker ni del simfoničnega orkestra. Na žalost tudi nimamo neverjetno kvalitetnih kitarskih koncertov in orkestri jih ne vključujejo pogosto v svoje programe. Sicer obstaja veliko kitarskih festivalov, manjših in večjih. Organizacija kitarskih festivalov je zelo pomembna in prijetna za našo celotno skupnost, kar pri kitarskih festivalih velikokrat ni optimalno, pa je dejstvo da gre pogosto zgolj za kitariste, ki igrajo za druge kitariste – skupaj nekako ostajamo v začaranem krogu in ne nagovarjamo širšega občinstva. Tudi kitarski repertoar je fundamentalno slabši od npr. klavirskega, to ni nobena skrivnost.
Kako lahko to naslovimo? S poskusom angažmaja skladateljev in pridobitve bolj kakovostnih kompozicij? Ali je to problem inštrumenta samega?
RG: Oboje.
Kako krmariš med vsemi projekti, katerih del si? Si profesor v Weimarju in direktor tukajšnjega kitarskega inštituta, koncertiraš, snemaš, obenem pa imaš še majhne otroke in družabno življenje.
RG: Zelo težko je. Ne uspe mi narediti vsega, kar bi si želel. Predvsem kombinacija družine in koncertne kariere je skoraj nemogoča. Z ženo sama skrbiva za otroke, najini starši in sorodniki živijo vsaj 1.000 km stran, tako da tu nimava nobene pomoči. Preden sem imel družino, sem lahko veliko bolje načrtoval svoje koncerte, lahko sem potoval več tednov skupaj, zdaj pa to zame ni več možnost, ker mi družina zelo veliko pomeni.
Prav tako na Visoki šoli za glasbo v Weimarju 30 tednov v letu poučuješ (16 tednov v zimskem in 14 tednov v letnem semestru), kar oteži koncertna potovanja.
RG: Veliko je profesorjev, ki se na ta pravila (op. a. pravila rednega izvajanja pouka na akademski ravni) požvižgajo. Sam nisem tak. Enako resno jemljem svojo koncertno kot tudi pedagoško kariero. Če gre profesor za en mesec na turnejo in njegovi študenti v tem času nimajo pouka, je to zelo slabo za njihov razvoj in napredek, tudi če se vse ure nadoknadijo. Doslednost je zelo pomembna. Sam se ne spomnim, kdaj sem nazadnje zamudil oz. prestavil teden pouka, tega si ne želim početi.
Vedno sem se spraševala, kako s tem upravlja Eliot Fisk, ki že več kot 30 let približno enkrat na mesec potuje iz Bostona v Avstrijo na Mozarteum.
RG: Mislim, da tak način dela ustreza zgolj študentom, ki so zares samostojni in vedno odlično pripravljeni.
Pa se še malo dotakniva našega inštituta. Leta 2022 si bil imenovan za direktorja Weimarskega kitarskega inštituta, ki je bil ustanovljen leta 1950 in iz katerega so izšli mnogi odlični koncertni kitaristi in pedagogi. Kako si se odločil ustaliti ravno v Weimarju?
RG: Če sem iskren, sem o Weimarju vedel zelo malo. Ko je bila leta 2008 razpisana profesura na Visoki šoli za glasbo, za ta razpis sploh nisem vedel. Zelo srečen sem bil v Cáceresu, čudovitem španskem mestu, kjer sem učil svoj magistrski razred. Ta program je bil zelo sproščeno zastavljen, nismo imeli izpitov ali ocen, naš skupni cilj sta bila učenje in napredek. Nekega ponedeljka zjutraj pa me je, ravno med poučevanjem, poklical Joaquín. Rekel mi je, naj takoj prekinem pouk in začnem pripravljati prijavo za profesuro v Weimarju, ker je danes rok prijave. Takoj sem mu odvrnil, da pouka pač ne bom prekinil (ravno sem poučeval nekaj študentov, ki so prišli na ure s Portugalske), bom pa pripravil prijavo kasneje, če se mu to zdi pomembno. Ko sem istega večera pripravil dokumentacijo, mi je profesor Thomas Müller-Pering, ki sem ga takrat le bežno poznal, pomagal pri pisanju pisma v nemščini za takratnega rektorja, v katerem sem prosil, če lahko dokumente pošljem po e-pošti, v fizični obliki pa bodo dostavljeni čez nekaj dni.
Dolg dan.
RG: Zelo dolg. Kar nekaj časa je trajalo, da sem pripravil to obsežno prijavo, ampak na koncu se mi je obrestovalo, ker so me povabili na avdicijo.
Na kateri si med hudo konkurenco zmagal!
RG: Zanimivo je, da se tudi po uspešno opravljeni avdiciji nisem čisto zavedal, kaj pomeni biti profesor v Nemčiji. Zaradi tega dejstva sem bil tudi na sami avdiciji zelo sproščen. Igral in poučeval sem brez vsakršnega pritiska in tako kot bi odigral katerikoli koncert ali odučil katerikoli masterclass. Zaradi nemške birokracije se je sicer sam postopek zelo zavlekel (op. a. postopek nemških profesur traja od razpisa do rezultata najmanj 6 mesecev). Sredi poletja, po 4 mesecih od avdicije, sem se odločil, da raje ostanem v Španiji, kjer sem rad poučeval in bil blizu svoje družine. Pisal sem Thomasu in mu sporočil, da odstopam od postopka. Takoj po tem sporočilu me je poklical in mi povedal, da uradno tega še ne sme izdati, da pa sem neuradno na avdiciji zmagal in naj prosim še enkrat razmislim. Ob tem mi je ponudil možnost, da bi v prvem letu potoval v Weimar samo vsaka dva tedna. To pa zame ni prišlo v poštev, ker sem že potrdil študijsko leto v Cáceresu in na Mozarteumu, kamor sem potoval enkrat na mesec kot Fiskov asistent. Po sestanku z rektorjem so se strinjali, da me lahko prvo študijsko leto nadomešča drugouvrščeni profesor na avdiciji, jaz pa imam eno leto časa, da se odločim, če bom sprejel profesuro.
V Weimarju si potem začel poučevati oktobra 2009. Kako je videti študij kitare v Weimarju?
RG: Če bi bil sam še enkrat študent, bi prišel študirat v mesto, kot je Weimar. Seveda bi glede na njegovo velikost (op. a. 65.000 prebivalcev) lahko rekel, da je Weimar dolgočasno in tiho mesto. V resnici pa ponuja zelo veliko, tudi če pustimo ob strani njegovo bogato umetniško in politično zgodovino. V Weimarju lahko greste vsak dan na koncert klasične glasbe, ima tri zelo aktivne orkestre in samo življenje v Weimarju je neprimerljivo ceneje kot življenje v mestih kot so München, Düsseldorf ali Dunaj.
Weimar je najcenejše mesto za študij glasbe v celotni Nemčiji.
RG: Vsekakor. Obenem pa imamo največji kitarski oddelek izmed vseh visokih šol za glasbo v Nemčiji in smo edini kitarski inštitut v Nemčiji (op. a. kitarski oddelek ima lahko lasten inštitut zgolj v primeru, da so na njem za polni delovni čas zaposleni trije profesorji kitare). Trenutno tu študira okrog 30 študentov iz 20 različnih držav s celega sveta. Weimar je dovolj mirno mesto, da se da brez posebnih motenj zares dobro osredotočiti na študij. Zakaj bi si nekdo želel priti na študij v Weimar? Da se lahko v miru uči, vadi, začne svojo glasbeno kariero in predvsem postane odličen glasbenik. Še ena pomembna stvar na našem inštitutu so tedenska preigravanja, kjer lahko dvakrat v tednu, ob sredah in petkih, dobite povratne informacije profesorjev in študentov. Naš inštitut ima tudi svojo hišo (Bachhaus), locirano v idiličnem kompleksu gradu Belvedere, kjer poteka pouk in študenti vadijo.
Foto: Klassik Stiftung Weimar
Zelo lepo se mi zdi tudi, da se profesorji zelo dobro razumete in med seboj sodelujete. Vsak študent gre kadarkoli lahko tudi na ure k ostalima dvema profesorjema. Prav tako se lahko študira Bachelor (4 leta), Master (2 leti) in tudi Konzertexamen (2 leti). Najbolj pa mi je všeč vzdušje na inštitutu – prijateljstvo in kolegialnost med študenti s celega sveta.
RG: Seveda. Kitara ni enostaven inštrument in vedno znova se moramo dokazovati v svetu klasične glasbe, zato je še posebej pomembno, da smo prijazni drug do drugega, da si pomagamo in se spodbujamo. Ne gre za to, kdo je boljši. Lani smo na tvojo pobudo začeli tudi z vsakoletnimi mednarodnimi izmenjavami, kjer imajo naši študenti priložnost spoznati druge akademije, se učiti od tamkajšnjih profesorjev in igrati koncert v tujini, lani smo bili na Mallorci v Španiji, letos pa ste se ravno vrnili z Dunaja. In vem, da boš to želela izpustiti, ampak prosim vključi tudi to, da je vsem na inštitutu še veliko bolje, odkar si se nam lani pridružila kot moja asistentka, prinesla si svež veter in zaradi tebe je cel inštitut veliko bolj dejaven, kot je bil. Hvala za to.
Z veseljem, zelo sem srečna, da sem lahko del inštituta in delam s takimi čudovitimi študenti. Na tem mestu sem želela omeniti tudi nekatere velike uspehe tvojih študentov v preteklih mesecih, v tvojem razredu študira zmagovalec letošnjega Pittaluga tekmovanja v italijanski Alessandrii, zmagovalka najvišje kategorije tekmovanja Anna Amalia v Weimarju in zmagovalka Alhambra Junior tekmovanja v španski Valencii. Katere lastnosti po tvojem mnenju odlikujejo zmagovalce kitarskih tekmovanj?
RG: Najpomembneje je, da si suveren in prepričan o tem, kar počneš. In za to prepričanje potrebuješ prave informacije, tu se ne da zanašati na intuicijo. Ne pravim, da glasbena intuicija ne igra nobene vloge pri interpretaciji, trdim samo, da postopek učenja repertoarja ne more sloneti zgolj na intuiciji. Intuicija je kot dekoracija, ki jo postavite na vrh nečesa, kar zgradite na temeljih znanja. Svojim študentom vedno svetujem, naj se izogibajo poslušanja kitarskih albumov in sicer iz dveh razlogov. Prvi razlog je kakovost repertoarja – repertoar orkestrske in klavirske glasbe npr. je mnogo kompleksnejši in omogoča bolj poglobljeno razumevanje glasbe kot take. Drugi razlog je, da je kitara zelo zahteven inštrument in veliko kitaristov, ki snema albume, prilagodi interpretacijo svoji tehniki oz. pomanjkanju le-te. Zaradi tega na kitarskih albumih pogosto naletimo na zelo neglasbene rešitve, ki zgolj tehnično poenostavijo izvajanje skladb. In to zame ni tehten razlog za spremembo interpretacije. Tehniko sem vedno in jo še dojemam kot orodje. Tehnične vaje same po sebi načeloma nimajo smisla. Tovrstne vaje vedno sproti ustvarim po konkretni potrebi. Če imaš določene glasbene idejo, moraš biti sposoben ustvariti tehniko zanjo, cilj je navsezadnje, kolikor se da jasno predstaviti svoje glasbene ideje in tehnika ti pri tem pomaga samo, če je brezhibna. Tega koncepta sem se naučil, ko sem učil učence v Španiji. Noben otrok, vsaj v Španiji, nima potrpljenja vsak dan pol ure vaditi tehničnih vaj. Zato sem glede na potrebe skladbe ustvaril vajo za učenca, mu jo pokazal, potem pa je še sam moral ustvariti vajo, ki mu bo pomagala do cilja, kar je tudi za učenca oz. študenta ustvarjalno delo. Tega načina se lahko poslužite na katerikoli stopnji glasbenega izobraževanja.
Kaj pa eksperimentiranje in inovacije? Občinstvo te med drugim pozna tudi po tem, da tvoja drža ni ravno klasično kitarska.
RG: Od 4. do 10. leta sem igral s kitaro na desni nogi, ker se mi je to zdelo najbolj udobno. Ko sem se začel učiti na konservatoriju in moral kitaro prestaviti na levo nogo, mi je bil ta položaj zelo neprijeten, tudi zaradi tega, ker sem bil debel otrok. Med študijem je Joaquín vztrajal pri klasični drži s pručko in kot sem v tem intervjuju že omenil, nisem v Joaquína v času študija pri njem nikdar podvomil. Ko sem zaključil s tekmovanji, se mi je zdel pravi čas, da najdem držo, ki bo odgovarjala meni, ne glede na norme, ki obstajajo v kitarskem svetu. Igrati s kitaro na desni nogi ima zame številne prednosti in dokončen položaj igranja sem našel leta 2004 s pomočjo fizioterapevta. Nihče od mojih študentov ne igra v tem položaju in ga tudi nikomur ne vsiljujem, enostavno mi ta položaj zelo odgovarja.
Tvoj zadnji album je dolg skoraj dve uri in na njem najdemo prvih šest kitarskih sonat legendarnega kubanskega skladatelja Lea Brouwerja. Ta projekt je bil res lep poklon vajinemu dolgoletnemu prijateljstvu in sodelovanju. Kako so se vajine poti križale in kaj ti to sodelovanje pomeni?
RG: Joaquín in Leo sta oba Kubanca, tako da sta že dolgo zelo dobra prijatelja. Lea mi je tako predstavil Joaquín, mislim da leta 1997 v Cordobi, kjer je Leo dirigiral tamkajšnjemu orkestru. Ko sem imel prvič pouk z Leom, je takoj, ko sem odigral prvih nekaj taktov, začel dirigirati in zelo sem užival. Po tem sva se večkrat srečala na raznih festivalih, a nikoli nisva imela tesnega odnosa. Dokler me ni leta 2001 poklical in mi rekel: »Ricardo, želim si, da prideš na tekmovanje v Havani. Zelo rad bi te povabil kot gostujočega umetnika, a za to nimamo dovolj denarja, lahko bi ti plačali zgolj potne stroške. Če prideš kot tekmovalec, si moraš vse plačati sam, vendar mislim, da imaš zares dobre možnosti za zmago.« Tako sem se leta 2002 prijavil na tekmovanje, odletel na Kubo in zmagal. Na naslednji ediciji festivala leta 2004 sem odigral koncert in takrat sva se zelo zbližala. Nekaj let kasneje se je na skupni večerji prijateljsko norčeval iz mojih norih prstnih redov in mi »zagrozil« naj se pazim, sicer bo še kaj napisal zame. Ko je bil angažiran kot dirigent, me je pogosto povabil, da sem pod njegovo taktirko igral Concierto Elegiaco po Evropi, tako da sva bila pogosto v stiku.
Za konec pa še: kako je nastala Brouwerjeva 4. sonata – Sonata del Pensador (Sonata misleca), ki ti je posvečena?
RG: Leta 2012 sem zopet igral na Kubi in na skupni večerji po koncertu je Leo kot strela z jasnega omenil, da ima napisana že prva dva stavka sonate, ki mi jo bo posvetil. V trenutku sem nehal jesti in se zastrmel vanj. Pri Leu je velikokrat težko prepoznati, kdaj misli resno, ker je velik šaljivec. »Res pišeš sonato zame?« sem ga vprašal in odvrnil je: »Seveda.« Od sreče sem se kar zjokal.
S prof. Gallénom se je pogovarjala Karmen Štendler.