Pogovor Jureta Cerkovnika z Judicaëlom Perroyem

Pogovor JURETA CERKOVNIKA z JUDICAËLOM PERROYEM je bil posnet 14. julija 2017, neposredno po koncertu v Dvorani Aljoza Srebotnjaka Glasbene šole Postojna

 

Cerkovnik: Ste prvič v Sloveniji in ali ste že igrali pri nas?

Perroy: Ne, tukaj sem že drugič. Pred kakšnimi desetimi leti sem igral v Ljubljani, na »Tednu kitare v Postojni« pa sem prvič.

 

Cerkovnik: Kaj menite o našem kitarskem festivalu v Postojni?

Perroy: Pravzaprav sem že pred leti slišal za vaš festival in občasno srečujem tudi vaše zelo dobre kitariste na drugih festivalih ali na tekmovanjih. V zadnjih dveh dneh sem tukaj opravil več mojstrskih tečajev in zelo sem navdušen nad nivojem tukajšnjih študentov. Čudoviti so. Mnogi med njimi igrajo zelo dobro, niso samo mladi talenti, temveč tudi že pravi glasbeniki. Res so me zelo zelo očarali.

 

Cerkovnik: Zakaj mislite, da je tako ? Kako to, da je v tako majhni Sloveniji toliko nadarjenih kitaristov?

Perroy: Kakor sem lahko izvedel od študentov, je tako zaradi njihovih mentorjev. Ti so vsekakor zaslužni, a ne samo oni, ampak tudi izobraževalni sistem, ki vam omogoča, da z učencem delate več kot enkrat na teden. To je ključno. Na žalost, takšnega sistema v Franciji nimamo. Pouk z otrokom je še vedno samo enkrat tedensko. Torej takšen izobraževalni pristop v kombinaciji z dobrim učiteljem omogoča dosegati tako zelo dober nivo. Govorimo o klasični kitari, vendar to velja prav tako za pouk vse klasične glasbe, kjer imate čudovite glasbenike.

 

Cerkovnik: Če ostaneva še pri festivalskih temah; ste stalni gost na mnogih mednarodnih glasbenih festivalih po svetu. Kako bi ocenili »Teden kitare v Postojni«?

Perroy: Ena od večjih razlik v primerjavi z drugimi festivali je pač celotno festivalsko dogajanje in kitarske delavnice hkrati. Prepričan sem, da je izjemno koristno vključevati mladino v festival. Največkrat naletite na festival brez delavnic za mlade ali obratno, medtem ko imate tukaj združeno vse in to prinaša veliko; mogoče se sliši neumno, a veste, zelo me je veselilo deliti avtograme mladim glasbenikom danes ob koncu mojega koncerta. Ponavadi so na koncertih klasične kitare prisotni starejši ljudje, tukaj pa me je presenetila prisotnost mlajših, ki so spraševali po mojem podpisu. To daje veliko upanja za prihodnost klasične kitare.

 

Cerkovnik: Veliko kitarskih festivalov ima na programu tudi tekmovanje. Kako se po Vašem videnju spreminja vzdušje na takšnih festivalih?

Perroy: O, seveda se zelo spremeni! Na začetku je prisotnih veliko tekmovalcev, po dveh dneh pa je med njimi že veliko razočaranih. Vsi, ki še ostanejo na tekmovanju so napeti. Vse skupaj je drugače, a potrebujemo dejansko tudi to. Moram reči, da sem se nekoč že pritoževal nad dejstvom, da je po svetu preveč festivalov s tekmovanji in premalo brez njih; torej samo z mojstrskimi tečaji, ki imajo na ta način povsem drugačen učinek. Ko delam s študenti, ki imajo naslednji dan tekmovanje, so le-ti na takšnih lekcijah preveč napeti, da bi naredili to kar od njih pričakujem. Bojijo se, ker jih bom mogoče že naslednji dan na tekmovanju ocenjeval. Vse skupaj se neprijetno zaplete, zato mi je zelo lepo delati tukaj, kjer ni tekmovanj.

 

Cerkovnik: Preidimo sedaj na Vaš nocojšnji koncert. Uživali smo v poslušanju raznolikega programa. Nam lahko razložite, zakaj ste si izbrali prav ta koncertni program?

Perroy: Največkrat izvajam skladbe, ki bi jih kot poslušalec želel slišati tudi sam. Odločam se pač za tisto, kar imam trenutno najraje. Včasih tudi kaj spremenim zaradi potrebe po svežini v programu, vendar vedno poskušam izbrati skladbe, ki se mi zdijo ustrezne, ne zaradi nekih posebnih razlogov, na primer rojstne letnice skladatelja in podobno … Največkrat sploh ne vem, kaj naj izberem, in šele ko zadevo izkusim na odru, ugotovim, katere skladbe gredo lepo skupaj – za te odločitve v resnici ni prave razlage.

 

Cerkovnik: V katero smer bi Vi osebno želeli, da bi se razvijala klasična kitara in njen repertoar v prihodnosti?

Perroy: To je težko vprašanje. Ker je kitara je nekoliko novejši inštrument v primerjavi z drugimi solističnimi inštrumenti, bi morali združevati dosedanjo rutino izvajanja preverjenih skladb iz preteklosti z dodatki novih skladb. Podobno kot je to značilno za vso klasično glasbo, z izjemo mogoče klavirja, kjer vedno rad slišim glasbo izjemnih klavirskih skladateljev, toda še vedno bi morali vključevati tudi »novo glasbo«, da ne bi bila klasična glasba vedno prikazana samo z genialnimi stvaritvami iz preteklosti. Obdržati moramo torej tradicijo in hkrati dodati nove kompozicije.

 

Cerkovnik: Z »novo glasbo« verjetno mislite tudi na priredbe. Danes smo slišali tehnično zahtevno priredbo Rahmaninovega Preludija v g-molu op. 23, št. 5. Kako izbirate takšne skladbe in ali res morajo biti prilagojene za kitaro? Mnogi pravijo, da bi kitara morala vztrajati pri svojem lastnem repertoarju …

Perroy: Mislim, da ima vsak pravico do svoje lastne vizije. Od časa do časa igram tudi kakšno transkripcijo, recimo Albenizovo Sevillo, ki je navadno dobro sprejeta, saj se izvaja že vrsto let, priredil jo je že Francisco Tárrega. Transkripcije Rahmaninovega Preludija pa nisem napisal jaz, pač pa moj prijatelj, za kar sem ga tudi prosil. Za uvstitev te skladbe v program imam zelo preprost razlog – pred mnogimi mnogimi leti sem poslušal posnetek kitaristke Nicole Hall (Decca). Takrat sem jo prvič slišal, tako da ideja ni moja, pač pa njena. Mogoče celo ni povsem njena, je pa vsekakor skladbo izvedla prva. Priredba mojega prijatelja, ki sem jo igral danes je povsem drugačna. Pri prirejanju skladb lahko seveda na neki način naredimo kar želimo, glavno pa vendarle je, da ne izberemo vedno neke popularne skladbe, pač pa skladbo, ki jo je možno dobro izvajati na kitari. Imamo torej na eni strani zelo slavne kompozicije, ki pa so na kitari zelo težko izvedljive; lahko jih sicer odigramo, a kaj pa vem … Najmanj kar jaz želim obdržati od originala je, da na primer tehnično nezahtevno skladbo za klavir priredim v ravno tako lahkotno skladbo za kitaro. Priredba ne sme biti pretirano težka, a tudi ne prelahka, mora pa ohraniti neko izvajalčevo napetost med igranjem. Velik problem nastane namreč, če je razlika v težavnosti originala in priredbe prevelika. Ko poslušamo dela Scarlattija, opazimo, da včasih njegove skladbe niso tako zahtevne za klavir ali čembalo, so pa zahtevne priredbe njegovih del za kitaro. To je že nekaj, kar ni v redu! Za prirejanje poskušam najti skladbo s takšno stopnjo tehnične zahtevnosti, da bo potem izvajalska plat njene transkripcije, če že ne enaka, pa vsaj bolj ali manj primerljiva.

 

Cerkovnik: Sedaj pa eno splošno vprašanje o kitari. Mnogi ne vedó, da ima kitara klasičen repertoar. Kitaro vidijo kot inštrument v »bendih« za igranje drugih glasbenih žanrov oz. stilov. Zakaj ste Vi izbrali kitaro? Katera je po Vašem mnenju ta odločilna kvaliteta kitare v primerjavi z drugimi klasičnimi inštrumenti?

Perroy: Tudi to je zelo težko vprašanje. S kitaro sem pričel pri sedmih ali osmih letih. Takrat se seveda nisem odločil, katero kitarsko zvrst bom igral. Stvar je v tem, da pač poslušam klasično glasbo, poleg strogo kitarske seveda, ne poslušam pa veliko drugih glasbenih zvrsti. Torej je zame igranje klasike nekaj samoumevnega. Kar poslušam, to igram!

O kvaliteti kitare, težko rečem … Večkrat se spomnim anekdote o Segoviji, ki je menda izjavil: »Objektivno rečeno – kitara je najboljši inštrument na svetu!« Zatem je še zagovarjal kitaro, da ima kvaliteten ton in še marsikaj, toda v resnici imajo vsi inštrumenti svojo lastno lepoto tona. Ni inštrumenta, za katerega bi lahko rekli, da je najboljši na svetu. Zame je lahko kitara najboljša na svetu, ker jo pač igram. Vsak inštrument ima svoje kvalitete, vsak lahko izraža čustva in isto glasbo lahko igramo na vsakem inštrumentu. Ne vem, res bi težko opredeljeval inštrumente po njihovi kvaliteti.

 

Cerkovnik: Kitaristi in ljubitelji kitare Vas poznamo kot koncertnega kitarista in tudi kot kitarskega pedagoga. Vé se, da poučujete veliko študentov in da posvetite veliko časa tudi temu delu glasbenega udejstvovanja. Kako združujete obe dejavnosti ? Ali mislite, da se ti dve aktivnosti vzajemno podpirata ali ena drugi kradeta čas?

Perroy: Oboje. Meni je poučevanje zagotovo prioriteta. To ne bi smel reči zdaj ravno po koncertu. Hi, hi … Kakorkoli, če bi se moral odločiti za eno, bi se prej odločil za poučevanje kot pa za nastopanje!

Hmm, poučevanje je neverjetno pomembno … Kadar učim skladbe, ki jih poznam zelo dobro, mi jih pač ni potrebno zvaditi. Problem je le, kako se ob tem naučiti še nov repertoar. Včasih uspem vaditi kakšen mesec na leto za namen spoznavanja novega kitarskega repertoarja in v tem mesecu poskušam naštudirati čim hitreje čim več novih skladb. Letos izjemoma nisem imel toliko časa, a lansko leto, ko sem bil na Poljskem, sem imel na razpolago dva tedna za študiranje novitet. Vsak večer sem bil prost, tako sem lahko naštudiral veliko nove glasbe. Verjetno se je nisem naučil dovolj korektno, pa vendar do te mere, da sem lahko napredoval in bi bil ta program sposoben nastopati čez nekaj tednov, ne da bi pri tem zapravil veliko časa. Po mojem mnenju je vse samo vprašanje organizacije.

 

Cerkovnik: Gospod Perroy, prisrčna hvala za tale pogovor.

 

 

 

 

Po zvočnem posnetku prevedel Anton Črnugelj.